recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

24. 3. 2013  Tomorrow We Hunt - Griefbearers  (samozaložba, 2013)
Verjetno so se od lanskega leta fantje malce zamislili in nekako povezali ime in svojo prihodnost (recimo, da jim je prišlo na pamet npr. Tomorrow We Will Make Better Music ) in prešli iz tiste slabost na glasbeni vrhunec. Pohvalno!

Prevrtimo čas nazaj, natančneje na izdajo Bitter Words hrvaške skupine Tomorrow We Hunt (katero smo seveda recenzirali na Profanity.si). Če se spomnite, album Bitter Words ni bil ravno najboljši, v bistvu je bil kar moteč zaradi dejstva, da so zadevo dodobra uničili inštrumenti.

Da ne bo pomote, inštrumenti niso bili recimo odigrani slabo, krivo je bilo dejstvo, da so bile kitare posnete preglasne, tako da se je slišalo samo kitare, vokal in malenkost bobnov, tako da je zadeva izpadla kot bi člani dali poudarek na kitare, ostalo pa sploh ne – precej amatersko.

Škoda, ker album bi bil dober, če ni bi bilo omenjenih napak.

Leto kasneje pa so se hrvaški HC veseljaki odločili zadevo poprijeti drugače in narediti album, pri katerem nam ne bo žal, da smo ga poslušali.

In ali je res temu tako?

Beri dalje…

Od samega začetka sem se sicer malce izogibal poslušanju albuma Griefbearers, saj ko sem pomislil na skupino, sem pomislil na album BItter Words in verjamem, da nisem edini, ki dela na enak način.

Ampak ob večkratnem pogledu na naslovnico sem si mislil, mogoče pa je zadeva res drugačna in tako sem si vzel čas ter poslušal Griefbearers od začetka do konca… večkrat!

Rezultat?

Pri prvi skladbi Culture Of Neglect sem pomislil in tudi preveril ali gre za enako skupino, ker tole je bilo čisto nekaj drugega od Bitter Words. Tomorrow We Hunt so se otresli pretiranih melodij in se bolj osredotočili na HC kot se spodobi in ne samo na melodične kitare.

Če so prej spominjali na recimo Crime In Stereo oz. Defeater, sedaj bolj spominjajo na Everything Went Black, Heartless ter No Omega. Čisto presenečenje! Celotna skladba ne vsebuje niti enega melodičnega prehoda in nam od začetka do konca nudi konkretno jezno igranje in vokal, ki je bil pri predhodnem albumu neznanka (spominja na Amok).

Seveda je to le prva skladba, kar pomeni, da je druga lahko povsem drugačna.

Tamed Majority nam ponudi uvod v primežu bas kitare in potem ponovno totalen ''odfuk'', neverjetno in težko dojemljivo, da so se Tomorrow We Hunt tako poboljšali.

Zadnji dve skladbi A Modern Plague ter Return To Dust pa se na podoben način samo še nadaljujejo, težko in precej temačno. Return To Dust nekako najbolj spomni na recimo prej omenjene Heartless, kjer dobi vsak poslušalec asociacijo na album Hell Is Other People, kar pa ne pomeni slabosti, ampak čisto kvaliteto.

Sedaj se verjetno vsi zavedate, zakaj sem omenjeno zadevo poslušal večkrat, kajti zadeva je bila težko verjetna, da bi prišla izpod rok Tomorrow We Hunt.

Verjetno so se od lanskega leta fantje malce zamislili in nekako povezali ime in svojo prihodnost (recimo, da jim je prišlo na pamet npr. Tomorrow We Will Make Better Music ) in prešli iz tiste slabost na glasbeni vrhunec. Pohvalno!

twitter facebook