recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

12. 9. 2016  Six Feet Under - Graveyard Classics IV: The Number of the Priest  (Metal Blade, 2016)
»Če bi ta album poslušal prvič, ko bi se seznanjal z metalom, bi se dandanašnji zagotovo z gnusom namrdnil ob kakršnikoli omembi heavy metala in če bi kultne pesmi, ki jih na tej plošči najprej pogoltnejo, nato poserjejo in nato še enkrat pogoltnejo in izbruhajo Six Feet Under, prvič slišal v tej izvedbi verjetno ne bi nikoli (ali veliko kasneje in na prigovarjanje zanesljivih referenc veliko kasneje kot bi sicer) posegel po Iron Maiden in Judas Priest.«

Chris Barnes je brez dvoma starosta med plemenitimi grli death metala. Six Feet Under (v nadaljevanju SFU) so uspeli razviti svojevrsten in specifičen ne kompleksen, recimo mu kar primitivno zveneči death metal. V navedenem stilu jim je uspelo zložiti tudi nekaj zelo dobrih pesmi, med katerimi mi kot taki prvi prideta na pamet Torture Killer in America the Brutal. Po drugi strani pa so, roko na srce, njihovi nastopi v živo v glavnem (izvzevši Chrisovo mahanje s svojimi več kot meter dolgimi dredi) prazni in brez krvi. Chrisovo nagovarjanje publike na nastopih predstavlja eksperimentalni dokaz, da pretirano in dolgotrajno uživanje indijske konoplje in njenih derivatov škodi komunikacijskim sposobnostim in socialnim kompetencam  uporabnikov navedenih substanc. Chris namreč daje vtis, da nagovarja male zelene marsovce med publiko in jim hoče, v svoji presenečenosti nad tem, kar vidi, na čim bolj poenostavljen način povedati tistih nekaj misli, ki mu blodijo po zadeti glavi.    

No, navedena opažanja na stran, plošča Graveyard Classics IV: The Number of the Priest, nosi naziv častitljive 15. plošče SFU.  Kot kaže ime, so se SFU na tokratnem albumu priredb osredotočili (v Chrisovem primeru bo namesto 'osredotočili' ustreznejši izraz 'omejili') na Iron Maiden in Judas Priest. Resnici na ljubo nisem nastrojen proti njihovem načinu interpretiranja pesmi drugih skupin; njihova priredba pesmi T.N.T. od AC/DC mi je celo kar v redu. Sicer pa njihovih prejšnjih treh plošč priredb pod skupno znamko »Graveyard Classics…« kot celot ne poznam, zato te plošče ne bom primerjal s prejšnjimi izdajami. Na prvo žogo lahko povem le, da mi je bilo všeč, da si za priredbe niso izbrali (z izjemo Night Crawler in The Evil That Men Do) največjih hitov obeh skupin. Glede na slišano se bom omejil na pesmi, ki najbolj izstopajo.

Stran A: Judas Priest                                                                                                          

Pri Invader najprej padejo v ušesa bobni, ki zvenijo 'nasemplani' oz. kot ritem mašina. Kitarske solaže, pa čeprav kratke, niti ne zvenijo tako slabo, in ker Chrisovo petje iz ozadja nadgrajuje tudi petje z normalnim glasom, pesem ne zveni absolutno pošastno. Od SFU sem nekako (ne znam natančno povedati, zakaj) pričakoval, da bodo naredili zanimivo interpretacijo pesmi Night Crawler, vendar razen ritma in približkov solaž od izvedbe nisem dobil ničesar, kar bi vsaj količkaj spominjalo na original: svinjsko cviljenje v pesmi je pika na i nagnusnosti priredbe in v kolikor bi tako priredbo sestavili Čehi Spasm, bi štos še nekako razumel, tako pa ga pač ne razumem in mi priredba ni niti smešna. Genocide ne zveni niti približno kot pesem Judas Priest ampak grozljivo elementarno in predvsem prazno.    

Stran B: Iron Maiden                                                                                                                  

Pesem Flash of the Blade je ena mojih najljubših 'manj hitovskih' pesmi iz opusa Iron Maiden. SFU je degenerirajo in deformirajo do te mere, da začne zveneti kot mojim ušesom odurni p**k. Chris besedilo odpoje kot prehlajeni death metalski pevec, ki ga zelo muči tudi naduha medtem ko žebra rožni venec. Neprebavljivo p**kovsko vzdušje v pesmi vsaj nekoliko zatrejo vsaj malo 'ohranjene' solaže. V Murders in the Rue Morgue Chris poskusi peti hitreje, kar pa zveni kot bi hkrati lajal in tulil od pasjih bojev odsluženi Staffordski terier; glasbena izvedba pesmi ni vredna niti omembe. Pri najbolj zimzeleni od izbranih pesmi iz opusa Iron Maiden - The Evil That Men Do sem prepričan, da jo bolje odigra vsaka skupina mladih metalskih nadobudnežev na svoji prvi vaji; pri tej pesmi starosta Chris pravzaprav niti ne poje, ampak besedilo zgolj na hitro in brezčutno odrecitira. Za konec še Stranger in the Strange Land  - pesem, ki jo SFU enostavno ubijejo - je nerazpoznavna in oropana celotne dramatičnosti in atmosferičnosti; posebna je ravno toliko kolikor je poseben 1437 žebelj iz iste serije desetih milijonov žebljev.

Ne, res ne vem, kaj je zvenelo huje: vsega žara in energije izsesane pesmi Judas Priest ali popolno izmaličenje pesmi Iron Maiden. V primeru plošče »Graveyard Classics IV« SFU žal drži pregovor, da je bolje nič delati, kot pa delati nič!

TEGA NE POSLUŠAJTE!

twitter facebook