recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

21. 3. 2016  Avantasia - Ghostlights  (Nuclear Blast, 2016)
Avantasia so s ploščo Ghostlights presegli moja pričakovanja, saj so tisto, kar delajo, opravili odlično in zraven pokazali še nekaj kvalitetne inovativnosti pri uvajanju novitet v svoje glasbeno ustvarjanje.

To je ena tistih plošč, ki jih poslušaš, ko se na sončen dan zgodaj zjutraj odpraviš na krvavo zaslužen dopust na morje. Vse je tako, kot mora biti: vse si pravočasno spakiral, ni se ti treba ustaviti na bencinskem servisu in polniti rezervoarja in avtocesta proti morju je skoraj prazna. Nogo daš na plin, voziš s hitrostjo dovoljenih 130 kilometrov na uro, medtem ko punca na sovoznikovem sedežu zasanjano gleda skozi okno proti Nanosu in ne zahteva, da naj poslušava Cybergore od Avulsed ali pa Inbreeding the Anthrophagi od Deeds of Flesh. Med potjo iz prtljažnika tu pa tam zaslišiš prijeten zvok cingljanja dveh zabojev odličnega češkega piva, kar te navdaja z občutkom zadovoljstva ob zavesti, da ti ne bo treba žuliti Laško, Union, Karlovačko ali pa Ožujsko pivo. V takih idealnih razmerah, ko si kljub uživanju na poti želiš priti na cilj čim prej, paše poslušati nekaj lahkotnega in hkrati tako hitrega, da ti daje občutek, da trenutki vožnje tečejo hitreje. Idealna glasba za take idealne razmere je album Ghostlights Avantasie Tobiasa Sammeta.

Glavnega kreativnega uma Avantasie, Tobiasa Sammeta, ni treba posebej predstavljati. Tobias z Avantasio ohranja unikatnega powermetalskega glasbeno ustvarjalnega duha, ki je pri svoji glavni skupini, Edguy, po albumu Hellfire Club izzvenel v neposlušljivo zafrkancijo. Kakšna je torej sedma plošča Avantasie, Ghostlights?

Pesmi, ki so se mi posebej vtisnile v spomin? Razdelil jih bom na dve množici: klasika in eksotika.

V množico pričakovano sodijo: Restless Heart, kjer na začetku pesmi Tobiasovo petje spremlja zgolj akustična kitara, ko pa začne Tobias peti z višjim glasom, se pesem razživi in dobi optimističen pulz, ki ga ustvarjalo lepo tekoče kitarsko-klaviaturske melodije. Pesem je zato razgibana, ima hitro zapomnljivi refren, ki kar kliče po tem, da si pesem zavrtiš še enkrat. Kitarske solaže delajo pesem še bogatejšo, vendar ne rokokojsko načičkano. Babylon Vampyres (še vedno me zanima, zakaj imajo številni power-metalski bandi tak fetiš na opevanje na Babilona, antičnega Rima in drugih mezopotamskih mest) brez uvodnih lahkih melodij udari s hitrim power metalom in navkljub temu, da refren pesmi govori o tem, kako Babilon gori, petje in glasba zvenita ekstremno veselo. Pesmi daje največji kras odlično igranje kitare. Nujno moram omeniti še odlično zvenečo in na glasbo zgodnjih okultističnih grozljivk spominjajočo The Haunting ter Seduction of Decay, ki daje občutek prepletanja jasnega srednjeveškega neba v gozdnih prostranstvih Srednje Evrope ter mističnosti cvetočega Bagdada iz časa, ko so bile napisane Pripovedke iz 1001 noči. Kaj pa obvezni baladni del plošče? Za to poskrbi Isle of Evermore, ki se začne melodično in zasanjano, glasbena tema, ki jo oblikuje, na trenutke spominja na glasbo iz filma Poslednji Mohikanec. Žensko petje, po glasu sodeč mi nekaj pravi, da gre za pevko Sharon den Adel iz Within Temptation, se lepo prepleta in dopolnjuje s Tobiasovim glasom. S petjem iz oktave v oktavo viške ustvarjata prekrasno počasno balado. Pesem je romantična in lepa, kot je lep prvi trenutek, ko na poti na morje zagledaš Jadran. Je lepa balada, a ne power-metalska, saj ji za to manjka precej moči.

V množico nepričakovano brez dvoma sodijo: Draconic Love, ki zveni kot mračni nemški pop iz 80. let – že skoraj gotsko. Ritmično bobnanje v kombinaciji s klaviaturami, v ozadje pomaknjenim kitarskim igranjem in za power metal pevca, kot je Tobias Sammet, globokim petjem ustvarja super izum: goth-pop-power metal. Let the Storm Descend Upon You je celih 12 minut dolga pesem, ki se začne pompozno s klaviaturami in bobnanjem in nekoliko spominja na glasbo Nightwish. Pesem se nato razvije v dobrovoljni power metal z večkitičnim refrenom, kakršnega je užitek poslušati na prijetni vožnji z avtomobilom. Tok pesmi se na polovici pesmi pretrga in začne teči kot čisto druga pesem, ki jo bolj zaznamujejo kitarske solaže. Po štirih minutah se pesem ponovno preobrazi v tako obliko, kot je bila v prvem delu pesmi. Kljub dolžini dobi poslušalec občutek, da pesem ni tako dolga, kot dejansko je. Lucifer je po mojem mišljenju najboljša pesem plošče: v kratkem času in na hitro butne v ušesa kot udarec po gongu. Pesem je namreč super komponirana: začne se sicer kot balada s klaviaturami in nedistorziranimi kitarami, nato pa hitrejše bobnanje in kitarski solo naznanita bolj metalski del pesmi. Pesem tako postane ob prepletanju petja in glasbe čustveno izredno nabita. Kot taka zveni celo preveč 'globoka' za tip power metala, ki ga sicer igrajo Avantasia.

Plošča je razgibana, vesela, ponekod malenkost okultno zveneča, tu počasnejša, tam hitrejša, v vsakem primeru pa v gabaritih evropskega power metala zelo dobra. Album je koherenten in primeren za poslušanje za sproščanje. Vse pesmi seveda niso odlične, ni pa niti ene, ki bi bila po mojem mnenju slaba. Recenzijo zato zaključujem z ugotovitvijo, da so Avantasia s ploščo Ghostlights presegli moja pričakovanja, saj so tisto, kar delajo, opravili odlično in zraven pokazali še nekaj kvalitetne inovativnosti pri uvajanju novitet v svoje glasbeno ustvarjanje. 

twitter facebook