recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

7. 1. 2020  Gaahls Wyrd - GastiR - Ghosts Invited  (Season Of Mist, 2019)
Roses are black. Violets are black. Everything is black. ... satan ...

Če vsaj malo sledite ekstremni metal sceni, potem vam je gotovo znano ime norveškega black metal benda Gorgoroth. Ena prvih asociacij ob tem zelo znanem black metal imenu je gotovo beseda ''Gaahl'', umetniško ime, ki si ga je nadel ali izbral takratni vokalist zasedbe Gorgoroth, Kristian Espedal. To ime je uporabil tudi v svojih ostalih umetniških izrazih, torej v zasedbah God Seed, Trelldom, Gaahlskagg ter Wardruna in prav to ime je bilo prvotno mišljeno za označevanje še enega Gaahlovega umetniškega izraza. A možakar, ki je na sceni znan po tem, da zagovarja individualnost in se zaradi slabih izkušenj v Gorgoroth zelo otepa tega, da bi glasbeni kolektiv bil poimenovan z imenom samo enega člana, je zahteval, da dodajo še vsaj besedo Wyrd, ki se verjetno navezuje na anglo-saksonski pojem ''wyrd'' in se bojda izgovarja s črko –u, torej ''vurd'' ter pomeni usodo. In tako zdaj imamo zasedbo Gaahls Wyrd, kvartet, ki je konec maja lani prek založbe Season Of Mist končno izdal prvenec GastiR – Ghosts Invited.

GastiR – Ghosts Invited je 42 minut dolg album, ki se zvokovno bolj navezuje na Gaahlov projekt Trelldom kot pa na Gorgoroth. Je nepredvidljiv black metalsko obarvani prvenec, ki ponuja osem pesmi – dve sta v verjetno v norveščini, ostale pa so gotovo v angleščini. Zakaj verjetno? Kajti besedil, kot je za Gaahla že splošno znano, ni zapisanih, kar pa slišimo, je v večini primerov gotovo angleščina, ostalo pa zveni … no, norveško. Možakar namreč zagovarja željo, da ljudje sami odkrijejo, kaj in o čem poje, če si to v resnici želijo. Kar je seveda ena izmed idej, ki jih zagovarja – in sicer, individualizem. Kot je dal vedeti v mnogih intervjujih, njegov namen ni pridigati, prav tako noče biti vodja. Zagovarja individualnost vsake osebe in zato v mnogih primerih skozi besedila izraža svoja videnja neke notranje rasti ipd. Tako vsaj pravi v intervjujih, iz nenapisanih besedil je to seveda težko razbrati, še težje pa boste to slišali v njegovih mnogih glasovih. A če se zdaj vrnemo malce na začetek, ker smo predolgo govorili samo o Gaahlu kot osebi. Čas je, da se posvetimo Gaahls Wyrd kot kolektivu.

Kot je znano, je za besedila in petje zadolžen Gaahl, medtem ko so za glasbo zadolženi ostali člani, torej kitarist Ole Hermann Walanuet oziroma Lust Kilman, ki ga poznamo iz zasedb Sahg, Grimfist ter The Battalion, basist Frode Kilvik ali Eld, ki ga poznamo iz bendov Aeternus, Gravdal ter Krakow, tu pa je tudi bobnar Kevin Kvåle oziroma Spektre. Ti trije možje so uspeli ustvariti zelo zanimiv nabor komadov, ki si v večini primerov med seboj niso tako podobni, čeprav lahko vsaj površno rečemo, da gre za black metalske pesmi s primesmi post punka, gothic rocka in new wavea. A vsaka deluje nekako posebno – bodisi zaradi nenavadnih bobnarskih ritmov, kot recimo pesem From The Spear, bodisi zaradi skorajda slayerskih riffov, kot v pesmi Through And Past And Past; potem so tu sploh nenavadne kitarske melodije kot v pesmi Veiztu Hve in nas spomnijo na Trelldom ali Wardruno, kar pomeni, da imajo izrazit skandinavski folk pridih, in še kaj. Določene pesmi so precej dolge, druge niso. Določene delujejo izredno razvlečene, določene se končajo še prehitro. Nekatere stavijo na repeticijo in delujejo skorajda ritualno, kot npr. Carving The Voices ali pa Speech And The Self, zadnja – Within the Voice of Existence – pa deluje zelo eksperimentalno. Že samo z glasbenega vidika boste 42 minut res strigli z ušesi in skušali razumeti, kaj se dogaja. Brez skrbi – plata je zelo poslušljiva, a je tudi zelo dinamična in kot že zapisano, raznolika. Se pa čuti, da je vse povezano v koncept, katerega seveda glavni liricist, Gaahl, noče razkriti.

Že tako nenavadno glasbeno pogruntavščino pa okronajo Gaahlovi raznoliki vokali. Če ob sebi nimate knjižice, ki je priložena CD-ju in ponuja ''artwork'', ki sta ga izdelala sam Gaahl, ki je drugače tudi slikar, in bolgarska umetnica Raina Vlaskovska, boste hitro spregledali, da je za vokale kot odgovorna oseba naveden le Gaahl. In ta človek ima ogromno glasov – od krikov do dretja, od redkega kruleža do šepetanja, sikanja, tuljenja, petja, ki včasih zveni precej možato, drugič pa izjemno ženstveno. Gaahl je gotovo eden bolj izraznih in raznolikih vokalistov na ekstremni sceni, ki presega tudi tisto, kar ustvarja recimo Attila iz Mayhem. Zdi se, kot da njegov glas najde za vsako pesem res ustrezen izraz in začuda je rezultat na koncu še vedno tak, da imate občutek, da poslušate en bend, ki je sposoben ustvariti različne stvari znotraj black metalskega miljeja in jih povezati v nek nenavaden koncept. Gotovo pa je, da bo to nekatere tudi odvrnilo, a, kot pravi Gaahl, gre za ustvarjalni izraz članov benda in ni namenjen temu, da bi se podrejal poslušalcem. Kjer je volja, je tudi pot in če ste pri volji, potem vas čaka zanimiva, čeprav ne glasbeno najlažja pot. 

twitter facebook