recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

4. 2. 2015  Marduk - Frontschwein  (Century Media, 2015)
Album daje občutek pozicijske vojne, kjer so zmage redke, žrtve številne, osvojitve pa minimalne, če ne celo neumno zanemarljive.

Mogoče je zadnja leta black metal večinoma evolviral v oblike, ki s prvinsko podobo tega ekstremnega žanra le še občasno nostalgično flirtajo. Med tistimi, ki so izstopili iz komfortne cone, ki so se odločili raziskati nova zvočna kraljestva in so tudi drzno začeli eksperimentirati ali pa celo ponovno odkrivati žanr, so gotovo norveški Enslaved in Mayhem ter Satyricon, če jih omenimo samo nekaj, medtem ko sta Fenriz in Nocturno Culto iz kultnih Darkthrone opalila neko vrsto regresivne evolucije in se vrnila z black metalom v čas, ko le-ta še sploh ni obstajal. Seveda obstaja še kopica bendov, ki noče več eksperimentirati ali pod vprašaj postavljati svoje zvočne identitete, med njimi pa so gotovo švedski Marduk.

Marduk so namreč evolvirali že dovolj zgodaj. Iz švedsko zvenečega death metala z black metalskim vokalom so sredi devetdesetih postali neuničljiva black metal sila, ki je stavila na agresijo, surovost in predvsem hitrost, kar se glasbe tiče, medtem ko so v besedilih prevladovala diabolična stališča, ki so se sčasoma začela križati z vojaškim imaginarijem. Ki je sčasoma prevladal, latentnim oblikam čaščenja hudiča pa so se pridružila bolj odrasla in morbidna eksistencialna vprašanja. Temu so seveda botrovale tudi spremembe članov, še posebej prihod vokalista Mortusa, vajeti pa že kar nekaj let uspešno drži kitarist in originalni član zasedbe, Morgan Hakansson, ki se zvočno naslanja na black metal tradicijo, tematsko pa – tako kot Lemmy iz Motörhead – raje raziskuje in opisuje svojo ljubezen do vojaških tematik druge svetovne vojne.

In album Frontschwein je prav to.

Če je v tekstih prisoten hudič, je le-ta – kot že vrsto let pred tem – prisoten v povezavi z diaboličnostjo vojaškega stroja. Očitno je, da se Hakansson zanima predvsem za nemški vojaški stroj, a to v metalu ni nič neobičajnega. Vsekakor pa tudi ni razlog, da bi Marduk na prvo žogo povezovali z glorificiranjem nacizma ipd. Frontschwein je album, ki uteleša – vsaj tematsko – pojem vojnega black metala. Vsa besedila se navezujejo na obdobje druge svetovne vojne in so temu primerno glasbeno precej enodimenzionalno izražena. Če npr. danes kakšni Enslaved v raziskovanju nordijske mitologije več kot očitno iščejo mitična glasbena vrata kakšnih Pink Floyd ipd., Mayhem pa v raziskovanju filozofije eksistence gredo v skorajda industrialen, pankovski ali goli, skorajda prvinski nihilističen izraz, Marduk stavijo na dokaj enostavne in enolične strukture, skorajda prežvečene riffe in skorajda v vseh pesmih prisotne divjaško hitre bobnarske ritme. A mardukovske pesmi ni moč povezati z Nickom Caveom, Amebix ali pa Ministry.

Marduk so black metal, s poudarkom seveda na besedi – metal.

Komadi vsaj zvočno niso nič kaj novega glede na slavno preteklost albumov, kot so Heaven Shall Burn, Panzer Division Marduk ali pa Wormwood, in na trenutke imamo občutek, da celo zaman skušajo obuditi slavne čase, ko so Marduk enačili s komadoma Baptism By Fire ter Christ-Raping Black Metal.

A če to povežemo z vojaškim truščem nemškega stroja, ki ga opisujejo, je jasno, zakaj bend stavi na prav tak izraz. Vojna je hlad, smrt, dvom, obup in prav to se odraža v pesmih. Album daje občutek pozicijske vojne, kjer so zmage redke, žrtve številne, osvojitve pa minimalne, če ne celo neumno zanemarljive. Vokal drugače precej razgibanega Mortusa je tokrat največji poklon preteklosti Marduk, ko je besedila kričal Legion. Nobenih litanij, nobenih bluzenj, samo kričanje do amena. Bobni so – razen v pesmih, kot sta The Blond Beast ali pa Nebelwerfer – večinoma hitri. Resda variirajo med zelo hitrimi in ultra zelo hitrimi, a vseeno. Novi bobnar pač bolj stavi na slavno mardukovsko preteklost, kot pa na obdobje zadnjih nekaj let. Kar sčasoma začne utrujati, a potem s komadom, kot je Doomsday Elite Marduk, za dobrih osem minut resnično obudijo pojem dinamike in se stroj vrne v veličasten vojaški dir.

Na koncu koncev pa je dobrih 30 let težko igrati black metal, če se ne odločite za izstop iz ustaljenih okvirjev ekstremnega metala.

Preverite Marduk v živo 8. marca, ko bodo napadli Mostovno v Novi Gorici.

twitter facebook