recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

30. 11. 2011  Burzum - From the Depths of Darkness  (Byelobog Productions, 2011)
O anomalijah, ki sestavljajo Burzum opus, ter zvočnih dialogih s preteklostjo.

Človek, ki se na internetu predstavlja pod nadimkom 'autothrall', in ki je pravzaprav edini recenzist, čigar tekste berem z resničnim, povsem iskrenim zanimanjem in veseljem (najdete ga na strani metalske enciklopedije Metal Archives), je v svoji recenziji Burzum albuma Dauði Baldrs (1997) zapisal, da gre v primeru tega albuma še za eno anomalijo v dolgi vrsti anomalij, ki krasijo glasbeni opus Varga Vikernesa. Izjava je svoji genialnosti navkljub mogoče še premila, saj je navsezadnje precej varno reči, da anomalije ne le kronajo Vargov glasbeni opus, temveč ga – raje – kar v celoti sestavljajo. Kar poglejte Burzum diskografijo in pokažite na neko t.i. temeljno delo, torej na album, po katerem se bo sodilo vse druge (torej Burzum ekvivalent tega, kar je In the Nightside Eclipse za Emperor in/ali De Mysteriis Dom Sathanas za Mayhem). Ne moremo. Ni takšnega albuma. Medtem ko sta prva dva (Aske ter Det Som Engang Var) anomalija znotraj takrat hipertrofičnega black metal gibanja (ki je bilo že samo po sebi anomalija (kar je podobno izjavi kolegice s Profanityja, ki je enkrat izjavila, da je življenje že samo po sebi eksces)), sta bila njegova naslednika (Hvis Lyset Tar Oss ter Filosofem) zaradi magične transičnosti, ki sta jo ponujala, anomalija napram dotedanji 'tr00' Burzum tradiciji. Sledila sta Dauði Baldrs in Hliðskjálf, ki sta zgolj ambientalna albuma in tako spet anomaliji v Burzum opusu. Nato, kmalu po Vargovi vrnitvi iz zapora, pa sta glede na vse dosedanje zvoke in glasbene pristope sledili še dve anomaliji (albuma Belus ter Fallen), ki sta (za nekatere bolj, za druge manj) uspešno združili zgodnjo v riffe usmerjeno black metal surovost s transičnimi ponavljanji melodij in ritmov, zaklinjajočimi vokali ter nadstandardno dolžino komadov. Rezultat pa ni postal nek neokusen konglomerat, temveč povsem nova glasbena entiteta, ki z neko odraslo distanco in modrostjo nadaljuje ter nadgrajuje v najstništvu spočet pristop k glasbi (in, da, na tem mestu govorim tako o Vargu Vikernesu, kot o drugem valu black metala nasploh). Anomalije tako niso le venec Burzum glasbe, ampak tudi njen kruh.

From the Depths of Darkness ni nikakršno odstopanje od takšnih Bruzum standardov, čeprav ne gre za album per se, temveč za zbirko ponovno posnetih skladb s prvih dveh Burzum albumov, ki jih prekinjajo ambientalni intermezzi. Kompilacija je bila posneta leta 2010 in je zvočno komajda ločljiva od albuma Belus. Najbolj zanimiva stvar pri vsem tem je seveda dialog, ki ga novi zvok vodi s starimi komadi: izkaže se namreč, da nekateri komadi veliko lažje funkcionirajo brez umazane produkcije zgodnjega Burzum obdobja, kot pa nekateri drugi. Tako recimo skladbe, kot so Feeble Screams From Forests Unknown, zaživijo ponovno in bivajo na ravno pravšnji mešanici poznanega in nepoznanega, nekateri drugi komadi (recimo Ea, Lord of the Depths) pa zaradi tega prevoda zvenijo nekam plehko, prazno (da ne rečem veselo). Rešitev bi verjetno bila sprememba strukture, opustitev kakšnega riffa in uvedba kakšnega novega, kar pa bi bil že precej drzen (a vseeno zanimiv) poseg avtorja v svojo zapuščino. V vsakem primeru pa je v tem oziru nujno omeniti 'priredbo' skladbe Channeling the Power of Minds Into a New God, ki prek kitarskega minimalizma, značilnega za album Belus, ne le povzame, ampak tudi nadgradi hladno in temačno atmosfero zgodnjega Burzuma. Na tej točki dialog med starim in novim doseže vrhunec, sicer instrumentalna skladba pa je obenem po mojem skromnem mnenju absolutni vrhunec albuma (druga dva pa bi bili interpretaciji skladb My Journey to the Stars ter Key to the Gate).

Kompilacija pred nami je torej spet nekaj, kar izstopa iz Burzum opusa. Nekaterim se bo verjetno ta izdelek zdel povsem nepotreben, spet drugim – verjetno mlajšim – poslušalcem Burzuma, pa zna predstavljati most do starejših Burzum anomalij. Gre skratka za zanimivo idejo, ki je izjemno poslušljiva in zanimiva, v kolikor vas zanima zgoraj omenjena dialoškost. Če pa vas to ne zanima, boste svoj čas (in denar) verjetno bolje uporabili na kakšni polnopravni Burzum izdaji.

Avtor:
twitter facebook