recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

16. 11. 2011  Rhapsody Of Fire - From Chaos To Eternity  (Nuclear Blast, 2011)
Po naslovu sodeč bi tole lahko bil nekakšen best of – a ni. Lahko pa bi bil, saj kljub temu, da je nov, ne doseže (razen v izjemnih primerih ali podrobnostih) nič novega, česar Rhapsody Of Fire v preteklosti že niso preizkusili.

Zaključek zgodbe o t. i. ''Warrior of Ice'', ki s svojim ''Emerald Sword'' bojuje dolgo bitko s sinom Kroma (ali Krona) itd. V temo oz. zgodbo samo se ne bom več poglabljal, pomembno je, da jo je konec. Kdo že od prve plate, Symphony Of Enchanted Lands, sledi zgodbi, mu je le-ta jasna. Ostali – nabavite ORIGINAL CD-je in preberite in preglejte res odlično urejene knjižice, ki razkrivajo z besedili, opombami, spremnimi besedami in grafikami več kot dovolj.

Zakaj pa se tako veselim koncu opusa?

Novi album – ki je po mojem mnenju prišel bolj kot ne pod radarjem! -, From Chaos To Eternity, je tipična Rhapsody Of Fire plata. Začne se z majestičnim introm, ki ga tako kot

že nekaj plat pred tem napove sam sir Christopher Lee, nato pa se začne dolgi metal opus (R. O. F. nikoli niso krajšali minutaže plate), hkrati predvidljiv in hkrati še vedno magičen, zanimiv in dinamičen, da je joj!

Kadar je pesem bojevita, je bojevita, kadar je balada, inštrumenti res jočejo, kadar je kaj drugega, pa Alex Staropoli, Luca Turilli, Fabio Lione, Alex Holzwarth, Tom Hess, Patrice Guers in Dominique Leurquin kot poznavalci zakonitosti in pravil klasične glasbe ustvarijo temu primeren komad. Vsak obvlada svoj inštrument do obisti, igranje je brezhibno …

A to je že tolikokrat slišano, da niti ni čudo, da nekega velikega pompa ob izidu plate ni bilo. Ne rečem, da bi minilo nekaj let med obema platama, a dve leti res več ni neka doba. Vsaj nam je Luca vmes prizanesel s svojimi EP-ji, ki so hkrati drugačni, a tako prekleto isti ali vsaj podobni osnovnem Rhapsody (Of Fire) opusu.

Za večino sveta tale plata res ne pomeni takšne novice, kot nova plata od Metallice (ali Dream Theater z novim bobnarjem, če hočete) ali vsaj od Hammerfall (ki je uvedla cel kup novosti), ker R. O. F. ne izumljajo tople vode, ne eksperimentirajo v tej meri, da bi to bilo sleherniku opazno. Daleč od kaosa in definitivno ''eternity''.

Dejansko zveni plata podobno kot prejšnja (Frozen Tears Of Angels). Sprva je bilo zanimivo, ko ste slišali prvenec, se veselili ob podobnosti naslednika in zavzdihnili ob izstopajoči Dawn Of Victory, nato pa je stvar postala kot copy-paste prejšnjih plat z svetlo izjemo kakšnega EP-ja, live posnetka in velikega deleža Christopherja Leeja kot naratorja zgodbe (kako podobno novejšim C. O. F., ko smo že pri tem).

Je pa seveda živ dokaz, da sta metal in klasična glasba kot rit in srajca. Album je tako kot vedno pri R. O. F. metalsko prikazano delo, ki bi ga lahko šopali v živo v 17. ali 18. stoletju in je kot tak spet zanimiv le določenem spektru ljudi. Da ti to vzbudi skomine, rabiš že samo eno plato in ne osem.

Ali to vse skupaj na koncu koncev pomeni kaj slabega?

V slučaju Rhapsody Of Fire ne. Po eni strani je OK, ker veste, kaj lahko pričakujete, saj isto stvar počnejo (seveda z manjšimi odstopanji) že dobrih 15 let, po drugi pa bi lahko preizkusili kaj novega (pač nekaj novega, kar ne opazi le ultra-šolani glasbenik, ampak navadni Pepe kot sem jaz in meni podobni), kot so to recimo počeli nekoč Sabbat (primerjajte Dream Weaver in History Of A Time To Come), sploh pa Blind Guardian in King Diamond. No, mogoče je pri R. O. F. olajševalna okoliščina, da gre skozi vse plate za isto zgodbo in je ta okvir občasno nemogoče (nemoteče) preseči, a vseeno – občutek deja vuja bo definitivni spremljevalec poslušanja plate in verjamem, da bo marsikdo že ob prvem pogledu na logo in ovitek obrnil z očmi in šel stran. Vseh ne moreš zadovoljiti, še sebe včasih težko.

Obstaja pa ena, res izstopajoča točka, ki morda malce omaja prejšnje odstavke, a vseeno – 19 in še nekaj minut dolgi opus čisto na koncu, pesem Heroes Of The Waterfalls Kingdom, ki je sestavljena iz petih delov, vsebuje dele, ki spominjajo na black metal, dele, ki celo spominjajo na italijansko grozljivo glasbeno klasiko Yaculo in poleg glasu Christopherja Leeja še nekaj drugih glasov in likov.

A do tega pač morate preživeti uro prej. Mogoče bi ta zadnji opus moral biti samostojni EP, a vseeno tako odločitev človek pusti bendu in ne recenzentu plate.

Za zaključek, naj napišem, da plata kot samostojen izdelek (čeprav del večje zgodbe) lahko preživi test časa. Ni pa rečeno, da bo ta test opravljala večkrat. 

Svetujem monumentalno poslušanje cele plate od začetka do konca, seveda so besedila (tako v angleščini kot italijanščini) nujna, ker šele takrat plata doseže svoj polni potencial.

From Chaos To Eternity v veliki meri (95%) ne predstavlja nič novega, preizkušena formula pač, a vseeno – nujna plata v opusu in morda dokončno zapiranje vrat, preden vrli in sposobni možje začnejo z novim (upam, da drugačnim) opusom. Stagnacija je pač smrt kreativnosti in v slučaju (zdajšnjih in nekdanjih članov) Rhapsody (Of Fire) bi to bila prevelika izguba.

Me zanima, kaj se bo v prihodnosti izcimilo iz dveh Rhapsody naslednikov …

twitter facebook