recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

22. 7. 2012  Purified In Blood - Flight of a Dying Sun  (Indie Recordings, 2012)
Je nekakšen dober in super spomin tako na zvrst, kot tudi skupino, ki je bila najbolj aktualna dobrih 10 do 15 let nazaj.

Precej dolgo časa nazaj, se pravi leta 2003, so moja ušesa prvič zaužila melodije norveških Purified in Blood z izdajo Last Leaves of a Poisoned Tree. Seveda je bilo tole krepko presenečenje in glasbeno precej utrjeno. Mogoče se je vse skupaj bolj nagibalo k ''metaličnem'' HC-ju, mešanemu z metalcore zvrstjo zlatega časa (ne mislim novodobno jokanje skupin, ki slišijo na imena The Devil Wears Prada, Asking Alexandria, …). Zadeva je bila dobra, v bistvu zelo dobra in brez kakršnegakoli pomisleka sem si album večkrat zavrtel. In potem leta 2006 pride izdaja Reaper of Souls - ostal sem brez besed. Solo kitare, ki so se mešale med skupinami Slayer in Iron Maiden, bobnanje je bilo prekleto močno in hitro, da o vokalih niti ne govorim, kajti unikat vsega sta bila definitivno 2 pevca, ki sta se skupaj drla v mikrofon. Neverjetno!!! Zagotovo vrhunec njihove kariere in potem čez nekaj let šok!!!

Skupina razpade!

Ne bom odpiral stare rane, ker se v bistvu niti ne spominjam, kaj je bil razlog za razpad. Po nekaj letnem mirovanju pa so se sinovi norveške krvi združili in napovedali nov album, ampak brez enega pevca. Kako je to lahko delovalo, še sam nisem bil prepričan in leta 2010 je izšel album Under Black Skies. Zadeva ni bila slaba, vendar pa ni bila vrhunska. Mogoče sem še vedno visel in se oklepal njihove preteklosti ter hvalil izključno le Reaper of Souls. Po nekajkratnem poslušanju je zadeva le stekla v ušesa, mogoče tudi zaradi tega, ker je pevec nekako vzljubil Integrity in je poskušal kopirati Dwida Helliona, kar pa mu kar uspeva, torej mu nihče ni zameril tega dejstva.

Po 10 letih vzponov in padcev se vračajo fantje z albumom Flight of a Dying Sun (precej metalcore ime, še posebej za skupine izpred desetih let). Če okvirno vzamemo Flight of a Dying Sun, je seveda vse skupaj metalcore, ampak če pa vzamemo album pod drobnogled, pa bomo na njem našli tudi vse ostalo. Neverjetno je, da so se moški, tokrat ne fantje, trudili in dali vse od sebe ter vključili v album sludge metal, grindcore in pa celo post metal vložke. Pa seveda ne smemo pozabiti na dobre thrash solaže, saj boste na albumu našli njihovo najboljše igranje do sedaj.

Definitivno je to vidno pri skladbi Escape to Solace, kjer se občutno slišita trud in želja po novih zmagah. Pri istoimenski skladbi Flight of a Dying Sun je ponovno viden že prej omenjeni trud, recimo tista zaključna atmosfera je nekaj, kar od Purified In Blood ne bi nikoli pričakoval. Album je resnično nekaj novega in svežega, kar se tiče celotne metalcore scene, vidno je, da so v primerjavi z ostalimi skupinami odrasli in se ne dotikajo monotonosti ter nezanimivih/dolgočasnih tem.

Je nekakšen dober in super spomin tako na zvrst, kot tudi skupino, ki je bila najbolj aktualna dobrih 10 do 15 let nazaj.  

twitter facebook