recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

3. 11. 2013  Modern Life Is War - Fever Hunting  (Deathwish Inc. Records, 2013)
Je energičen pristop Hcja, kot recimo pri skupini Give Up The Ghost in se drži prvotnih načel celotnega gibanja.

Ni res, ampak je! Modern Life Is War so se po prenehanju delovanja v kratkem roku spet združili (kar ste lahko pred nekaj meseci tudi že prebrali v obliki novice na Profanity) in nam ponudili nov album, ki pa sliši na ime Fever Hunting.

Uvod oz. predstavitev skupine širši publiki se mi zdi nesmiselna, ker konec koncev gre le za eno izmed bolj popularnih HC skupin zadnjega desetletja in pa prekleto pribljubljenih pri publiki vseh starosti (kdo jih nebi imel rad, ko pa imajo naslove skladb, kot so D.E.A.D. R.A.M.O.N.E.S. ter Fuck The Sex Pistols).

Skratka vsem nam je jasno, da so pred časom prenehali z delovanjem in verjamem, da smo vsi bili mnenja, da je bilo to mnogo, mnogo, mnogo,... prezgodaj. Ampak, kaj hočemo, če so se odločili prenehati, so pač se, in tako so nam ostali samo še dobri spomini na super albume, kot so My Love My Way iz leta 2004, Witness letnika 2005 ter Midnight In America leta 2007.

Kakorkoli že, čas je mineval in tako smo v letu 2013 ter njihovi najnoveši kreaciji, imenovani Fever Hunting.

Premišljen pristop do poslušanja je seveda prisoten, ker nikoli ne veš, kaj so se odločili po vsem tem času igrati.

Poglejmo..

Presenetljiv uvod, imenovan Old Fears, New Frontiers, te v dveh sekundah zgrabi za vrat in ti prinese znan zvok bobnov in pa prekleto dobro norenje kitar. In že, ko pomisliš, da se bo vse skupaj nadaljevalo v podobni smeri, se zadeva konča v 14 sekundah in vtis je seveda nepričakovan.

Kaj pa je sedaj to?

Seveda pomisliš na najslabše, ampak se kaj hitro uvodna Old Fears, New Frontiers poveže z drugo skladbo Health, Weath & Peace in točno takrat dobita obe skladbi nekakšno znano podobo.

Je recimo povsem poznano HC norenje predhodnih albumov, vendar s kančkom novosti in melodičnosti.

Mogoče le prejmemo nekaj povsem novega, ampak se vse skupaj drži dobrih HC načel iz preteklosti.

Je povsem nabita z eksplozivnim bobnanjem in pa energijsko nabitimi kitarskimi vložki, ki jih spremljajo jezni vokali.

Če preskočimo nekaj skladb, in se osredotočimo na npr. Chasing My Tail ali pa na Cracked Sidewalk Surfer. Obe skladbi bosta vse poslušalce in poznavalce spomnili na predhodne skladbe in izdaje še posebej na I'm Not Ready ter The Outsiders (AKA Hell Is For Heroes Pt. 1), kjer je pristop povsem poznan in pa tudi podobno izveden.

Je energičen pristop Hcja, kot recimo pri skupini Give Up The Ghost in se drži prvotnih načel celotnega gibanja.

Ostale skladbe pa imajo mogoče malce drugačen pristop, saj so bolj melodične narave, kot pa kreacije na albumu Witness (2005), ampak daleč od dolgočasja.

Fever Hunting ni samo fenomenalna vrnitev na sceno, ampak tudi nekakšen korak v prihodnje izdaje (če ne bomo priča ponovnega razhoda skupine). Je bolj melodično usmerjena kreacija, ki se še vedno drži starih načel, hkrati pa drži v sebi tisti duh, ki nam je bil domač v preteklih desetih letih.

twitter facebook