recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

8. 12. 2013  Pyrexia - Feast Of Iniquity  (Unique Leader, 2013)
Se še spomnite filma Ghostbusters 2 in reke sluzi, ki uteleša vso negativno razpoloženje New Yorka in grozi, da bo uničilo najprej Veliko jabolko, potem pa tudi ves svet? No, tako deluje album Feast Of Iniquity.

Če obstaja vsaj ena stvar, ki me glede newyorških death metal bendov vedno fascinira, je to dejstvo, kako ti bendi znajo izražati in izžarevati močna čustva, agresivne vsebine in brutalne teme, ki so opazne tako v besedilih (itak!), kot na koncu koncev v glasbi sami.

Suffocation, Internal Bleeding, Mortal Decay, Demolition Hammer, Malevolent Creation … sami dobri primeri ustreznosti izjave, podane v prvem odstavku te recenzije.

Pyrexia.

Newyorški death metal kvartet, katerega moč in iskren izraz so spregledale založbe a la Roadrunner ipd., ko so se osredotočile zgolj na Immolation, Suffocation in Incantation. Zato pa te napake ni storil underground, ki recimo kultni Pyrexijin album Sermon Of Mockery postavlja tako visoko kot npr. 1. demo zasedbe Internal Bleeding, izgubljeni dragulj Ripping Corpse (album Dreaming With The Dead) ipd.

Pyrexia so v senci metal supnosti (mogoče tudi njenih posameznih death metal segmentov) delovali vztrajno, učinkovito in vsekakor smrtonosno. Samo preverite albume Sermon Of Mockery, System Of The Animal ali pa že v tem stoletju izdan Age Of The Wicked. Vsaj prvi se je še pred uveljavitvijo raznih Dying Fetus, Deeds Of Flesh, Devourment ipd. bil tako pomemben kot takrat prisotne izdaje bendov Cannibal Corpse, Broken Hope, Immolation in mnogih drugih.

A novo tisočletje, še posebej pa nekaj zadnjih let, je Pyrexio spet postavilo v ''spotlight'', na mesto, ki temu bendu pripada.

In končno lahko predstavimo njihov četrti album, ki je izšel nedolgo nazaj prek založbe Unique Leader – Feast Of Iniquity.

V manj kot 45 minutah se na albumu zvrsti 10 komadov, ki združujejo rušilnost in nalezljivost ameriških navidez enostavnih, a globlje kompleksnih riffov (in se gibljejo tako med ''slamom'' kot med floridskim death metal izrazom), vse skupaj podkrepi z rušilnim bobnom, čez vse pa se krvavo prelije še res agresivna vokalna jebačina.

Se še spomnite filma Ghostbusters 2 in reke sluzi, ki uteleša vso negativno razpoloženje New Yorka in grozi, da bo uničilo najprej Veliko jabolko, potem pa tudi ves svet? No, tako deluje album Feast Of Iniquity.

Mogoče bo kdo seveda zdaj pomislil, da gre za tipično ameriško metal ploščo, ki cilja na ''angst'' ameriške mladine, ki je razočarana, naveličana in izgubljena, a tako sklepanje ne bi bilo na mestu, razen če bi govorili o Five Finger Death Punch ali Slipknot. Feast Of Iniquity namreč prebuja dobre stare death metal teme, ki jih besedilno srečate tako pri Poeju kot Ramsayu Campbellu, glasbeno pa seveda pri Massacre, Suffocation, Macabre, Internal Bleeding, Mortal Decay, Suffocation, Waking The Cadaver itd.

Kill, death, smrt, zlo.

Riffi so mastni, težki in morbidni in najprej narekujejo predvsem hitrostne napade. Tako je prva tretjina plošče v kombinaciji z gruvom precej hitrejša, a ima tendenco včasih izpasti nezanimivo. Potem pa se začne s kakšnim 4. komadom izražati prava, newyorška dinamika plošče, kar takoj spomni na zadnje Dehumanized ali že stokrat v tej recenziji omenjene Internal Bleeding. Hitro–počasno, lahko–težko, vsekakor pa zelo mračno, čeprav ne na ''bleak'' način, kot to najdemo pri Immolation (ali, če primerjamo z novimi Gorguts oz. Ulcerate).

Potem pa seveda ne gre mimo vokala. Ta je izstopajoče agresiven, a hkrati izrazito jasen, ki preseže novodobni ''brii-brii'' ali pa ''čav-čav'' vokal, ki ga tako forsira novodobni death metal, ki ne ve, ali bi bil HC ali dejansko death metal. Zveni kot manijak, ki se na trenutke resda naslanja na Bentonovo zapuščino kričanja-kruljenja obenem, a je zato kot zadnja leta Frank Mullen, tudi vokalist Eric Shute zelo artikuliran in toliko bolj efektiven.

Iz bobnarskega stališča je zelo zanimivo, da sta album posnela Dave Culross, trenutni Suffocation bobnar (ki se je uveljavil že nekoč v Suffocation, nato v Malevolent Creation, Incantation ter Hate Plow), in nekdanji Suffocation bobnar, Doug Bohn (album Pierced From Within), ki uprizarjata zanimivo predstavo hitrosti, kompleksnosti, gruva in vsekakor vsak na svoj način pripomoreta k izraziti dinamiki albuma.

Mogoče bo Feast … preveč klasičen, ali pa preveč … newyorško slemajoč; takšne občutke zna vzbuditi predvsem pri mlajši death metal generaciji, ki posega po All Shall Perish in Suicide Silence ter Aborted. Za stare poslušalce bo mogoč premalo Florida ali New York. Vsekakor pa je Feast Of Iniquity odlična in ubijalska, pa čeprav mestoma predvidljiva death metal plata, ki predvsem Pyrexio postavlja visoko v death metal sceno 21. stoletja in napoveduje death metal nadvlado, ki bo trajala in trajala.

Premierno se bo slovenski publiki Pyrexia predstavila na festivalu Metaldays 2014.

twitter facebook