recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

24. 2. 2013  The Phantom Carriage - Falls  (Throatruiner Records, 2013)
Je mešanje zvrsti med black metalom (recimo Deathspell Omega), potem kaotičnim HC-jem (primerljivo s Comity), malenkostnim crustom novega časa (najbolj podobno nemškim Alpinist), kričečim screamo žanrom (definitivna inspiracija Orchid) in pa ''jazzy'' tehničnim priboljškom (osebno se nagibam k The Dillinger Escape Plan).

In smo ponovno pri Francozih in njihovih abnormalno dobrih mešanih žanrih ter skupinah, ki nam zadnje čase nudijo samo kvaliteto. Z drugimi besedami - dragi bralci, predstavljamo vam skupino The Phantom Carriage.

Modeli niso ravno sveži na sceni, kajti dobre dve leti nazaj so že izdali album New Thing, ki nam je pokazal, kje smo. Je mešanje zvrsti med black metalom (recimo Deathspell Omega), potem kaotičnim HCjem (primerljivo z Comity), malenkostnim crustom novega časa (najbolj podobno nemškim Alpinist), kričečim screamo žanrom (definitivna inspiracija Orchid) in pa ''jazzy'' tehničnim priboljškom (osebno se nagibam k The Dillinger Escape Plan). Seveda je naveden opis iz mojega stališča, kajti na Throatruiner so jih opisali kot jazz za screamo privržence, ki nosijo ''corpse-paint'' (čeprav ga v resnici ne), kar pa je po svoje tudi res.

Kakorkoli že, gre za dobro glasbo in dobro mešanje več žanrov.

Kot rečeno, so nam The Phantom Carriage pokazali, v čem je trik pri albumu New Thing, ampak sedaj vprašanje: ali lahko zadevo nadgradijo oz. pokažejo, da so zmožni preseči prvenec? To vprašanje je odvisno od vsakega posameznika, ampak v večini lahko trdim, da je zadeva nadgrajena, kajti, kar je manjkalo pri prvencu New Thing, so pri Falls vnesli. Pa poglejmo podrobneje…

Today We Stand se začne v temačnih vodah, podrobneje v nekakšnem drone vzdušju, kjer se 30 sekund zadeva kar precej nadgrajuje, po omenjenih 30 sekundah pa se zaslišijo prvi vokali in inštrumenti. In če se najprej ustavimo pri vokalih … Niso hreščeči in posneti v jami, ker tega na albumu ne boste našli. So bolj usmerjeni v novejše skupine in bolj ''sproducirane'' izvajalce (ne, ne mislim tukaj Dimmu Borgir), kot so prej omenjeni Deathspell Omega. Kar pa je najbolj zanimivo, pa je dejstvo, da iz tistih težkih in temačnih vokalov preidemo v Orchid (screamo bend, da ne bo pomote), kjer se malce zadeva omehča, ampak ne do meje solzavosti - torej, ne izgubi čara temačne zvrsti. Instrumentalno pa se giblje kot vokalno. Uvodno dobimo nekakšno black metal senzacijo, ampak se kaj kmalu vse skupaj spremeni v melodično – kaotično preigravanje drugih žanrov. Kar je super, glede na to, da se prej omenjeni žanri dajo dobro mešati.

Če preskočimo nekaj skladb, na recimo št. 4, imenovano About Being A Father ... Tukaj je tudi zanimivo dejstvo, da se inštrumenti precej sprehajajo iz žanra v žanr. Npr. okvirno se preigrava black metal, samo potem imamo na trenutke povsem matematične prijeme kitar, ki so recimo manjkali pri prvem albumu (ne povsod, samo pri nekaterih delih). Po drugi strani pa imamo tukaj skladbo The Time, ki pa nam v pri polovici postreže s screamo vložki in se proti koncu spreobrne v black metal in potem še ambientalno usmerjen drone, kjer se sliši samo še hreščanje ter moreče krike (poslastica). Seveda bi celoten album lahko opisoval po skladbi, ampak puščam dobrote/prepričanje pri vas.

Album Falls je prijetno presenečenje in definitivno nadgradnja prvenca New Thing. Je težko opisljiv in žanrsko težko opredeljiv.

twitter facebook