recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

16. 6. 2011  Burzum - Fallen  (Byelobog Productions, 2011)
Rojstvo 'Tega, ker je včasih bilo' – prek intertekstualnosti.

Potem, ko je Varg Vikernes z lani izdanim albumom Belus praktično na novo izumil Burzum glasbo (ja, ja, vem ... pisati o ''one man bandih'' se včasih izkaže kot slogovna polomija), sem novico o njegovem novem podvigu Fallen sprejel tako z navdušenjem, kot s tihimi dvomi, ki so spraševali, če Varg s tem albumom le ni pohitel bolj, kot bi bilo zanj dobro. Izkazalo se je, da je bil ta strah odveč; ob Fallen se mora poslušalec le navaditi, da smo pač očitno priča Vargovemu glasbenemu razcvetu, in da je v le-tem – kot se rado naredi – precej nepredvidljiv.

Že od prvega riffa dalje postane očitno, da gre za Burzum izdelek; takšnega stila igranja praktično ni slišati kjerkoli drugje. Če hočete primerjavo: zadeva zveni kot zvočna surovost Belusa, pomešana s fluidnostjo skladbe Jesu Død z albuma Filosofem. Glavna sprememba glede na celoten opus so vokali (in ne, tisti ledeni kriki obupa s prvih treh Burzum albumov so skupaj z Vargovimi najstniškimi leti stvar preteklosti); le-ti so v dobršnem delu dejansko odpeti, in po prvotnem dvigu obrvi poslušalec ugotovi, da so pravzaprav odpeti zelo dobro. Ali vsaj 'na mestu', če že ne uporabljamo besedne zveze 'zelo dobro' v recenziji black metal albuma. Toda vseeno je poudarek še vedno v kitarah; in ravno tu je Burzum najmočnejši (klaviatur tu tako kot na Belus ni). Tu ne govorim toliko o prisotnosti tistih tekočih in živih riffov, temveč bolj o nekakšnem pregledu zgodovine žanra, ki veje izza njih. Black metala kolikor-toliko vajeno in/ali priučeno uho bo v skladbah, kot sta na primer Vanvidd ter Enhver til Sitt, brez težav našlo zelo sofisticirano citiranje določenih smernic v zgodnjem black metalu; ta citatnost pa postane avtorsko izrazno sredstvo. Redki so to poizkušali, in še redkejšim je uspelo, toda Vargu s Fallen je. Rojstvo 'Tega, ker je včasih bilo' prek intertekstualnosti.

Čeprav Fallen brez dvoma prinaša novo poglavje v razvoju Burzum (oziroma utrjuje tisto, kar je Belus začel), vseeno pogrešam kakšno bolj psihadelično in minimalistično skladbo v stilu zadnjih treh komadov z Belus. Toda ne glede na to gre za konsistentno izdajo, ki ruši neke sicer imaginarne norme (oziroma obsesije) in si neomahljivo utira novo, še neshojeno pot.

Avtor:
twitter facebook