recenzije

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

banner
banner

recenzija

5. 9. 2011  UneXpect - Fables Of The Sleepless Empire  (samozaložba, 2011)
Skratka, ADHD-cover band.

Poznate ta prijeten občutek, ko greste nič hudega sluteči na YouTube gledat videospot poljubne glasbene skupine in še bolj nič hudega sluteči pogledate komentarje in vidite, da je prišlo do vojne kozmičnih razsežnosti, ker se ljudje kregajo okoli tega, katero zvrst igra band v videu?

Nenadoma ste priča literarnim presežkom, kot so ''you're gay, can't you hear that they play progressive black grindcore with industrial overtones?'' ali ''you goddamn faggot, they don't play grindcore, they are deathgrind''*. Nekaj čarobnega je na tem, da ljudje drug drugega vulgarno označujejo za pripadnike istospolne skupnosti zaradi težko določljive zvrsti, and that's gay. No, pri ekscentričnem sekstetu (hihi, seks) UneXpect to ni možno, ker igrajo vse hkrati.

Obstaja veliko glasbenih skupin, ki ne vedo, kaj bi igrale in zato igrajo vse, kar se ponavadi konča v neposlušljivi zmedi, katero lahko poslušajo samo družinski člani in najstnice, ker jim je vokalist fuŁŁ kjut in mu lajkajo vse slike na Facebooku. Zvesti svojemu imenu pa je UneXpect ena tistih skupin, ki točno ve, kaj hoče igrati in ravno zato igra vse. Slišal sem ogromno glasbenih skupin, ki so eksperimentirale z različnimi zvrstmi. Recimo, da imamo nek soliden death metal in nato kar naenkrat pride nek posiljen jazz del, ki še bolj moti kot neka obskurna metalcore zasedba, ki ima ime dolgo kot moj tič in se je nekako znašla v drugače solidnem death metal paketu. Sam sicer podpiram mešanje zvrsti, a redkim bandom to uspe izpeljati.

Skupino sestavljajo basist na prevečstrunki, bobnar, dva kitarista, ki sta hkrati vokalista, vokalistka in violinist. Da, violinist. In ta zasedba ustvarja ušesom izjemno kompatibilen hiperaktiven kaos.

Prakticirajo ''rule 34'' na glasbi. Ob poslušanju si prav predstavljam, kako sedim v LSD-nočnem horror cirkusu, ki sprva mirno lebdi v vesolju, nato pa se odvija sredi pekla, kjer imajo masaker in hkrati orgijo vsi idoli našega otroštva, zamaskirani v klovne, zraven pa so posnifali speed, mešan z redbullom v kavi. Skratka, ADHD-cover band.

Kako izgleda poslušanje CD-ja v resničnem življenju? Recimo, da nekontrolirano plešete kot idiot ob funky delu ene pesmi, ki ga nato neprisiljeno zamenja masiven BRUTAL death metalski del, ob katerem si povzročite večtedenske bolečine v vratu, zraven pa odtrgate vrata in jih fuknete iz tretjega nadstropja. Takoj za tem pride nežen del z violino v spremstvu ženskega petja, da lahko v miru pogledate ostanke vrat skozi razbito okno in se hkrati zamislite nad svojimi dejanji. A razmišljanje ne traja dolgo, ker vas že čez nekaj sekund nadere tip z black metalskimi kriki, ki ga kmalu pomiri prijatelj z mirnim glasom ob jazzu. In ko vas nenadoma pribije totalni šus, ki mu sledi prepletanje treh vokalov, v ozadju pa igra klavir, kot ga ponavadi slišite v salonu kakšnega vesterna, se zaveste, da želite imeti otroke s to nenavadno, a noro zvenečo, kombinacijo.

Skratka, če vam kontrolirana hiperaktivna zmedenost boža ušesa, potem posezite po tej zadevi. Če ne, bo vaše življenje izgubilo smisel in boste sami tavali po svetu iščoč smisel obstoja. CD kot celota dejansko deluje. Noben del ni dolgočasen, vsak komad je pester na svoj bolan, izprijen, hiperaktiven način. Mogoče zna tu pa tam iritirati kak del, ki že preide na tehnično masturbacijo, a ti deli minejo hitro in ne motijo preveč.

Dejstvo je, da veliko ljudi tega CD-ja (in skupine) ne bo maralo, saj zahteva že malce preveč odprt um in veliko pozornosti pri poslušanju. Vsekakor ne gre za glasbo, ki bi jo predvajali ob porničih (z izjemo japonskih). Ko poslušate ta izdelek, ga lahko zgolj poslušate in nič drugega - OR ELSE! Skratka, gre za tipičen love it or hate it primer.

Aja, besedila? Takšna kot glasba.

In preden kdo vpraša: da, iz Kanade so.

*Ti komentarji niso plod domišljije, temveč se jih najde na YouTubu (op. a.).

twitter facebook