recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

16. 4. 2017  Death Worship - Extermination Mass  (Nuclear War Now!, 2016)
Vsekakor pa je projekt Death Worship prepoznaven po tem, kako so skladbe odigrane, po odnosu ki ga ima skupina, ki žari skozi temno maso nizkih, grozečih rifov.

Revenge z malo bolj razločnimi riffi. Tu nekje bi se lahko recenzije nove Death Worship plošče končala...

Ampak se ne bo, ker je v resnici malo več do kanadskega dvojca Death Worship in njunega novega ploščka Extermination Mass. Tako kot začetek te recenzije, se mini album začne naglo, brez uvoda in svojo recepturo izda v približno prvi tretjini sekunde. Kar sploh ni slabo; Extermiantion Mass ni za vsakogar, za tiste, ki jim je dejansko pisan na kožo, pa svoje karte postavi na mizo takoj, da se ve, o čem je govora.

In govora je o izjemno nihilističnem, enobarvnem metalu. Ta je prepojen z blast beati in kaotičnim bobnanjem J. Reada, ki vsem svojim ostalim projektom s svojim hitrim bobnanjem podari noto kaosa. Je istočasno konstanten in divji, tehničen in primitiven, raztreščena ritmična hrbtenica Death Worship, ki jo vsak poslušalec Revenge ali Conqueror prepozna in čisla. Tudi zabrisane kitare, ki zvenijo, kot bi nekdo na mikrofon vrgel deko, so klasični zaščitni znak Revenge in Conqueror, le, da so tu nekoliko glasnejše in dejansko imajo riffe, ki so sem ter tja celo (!) spevni in spominjajo na klasične Bathory v času drugega in tretjega albuma, seveda z dodatno dozo adrenalina.

Slednje je pravzaprav edina večja podrobnost, ki Death Worship na papirju razlikuje od drugih projektov dvojca Forster-Read (ja, seveda ne gre brez znamenitega drajsanja trzalice na skladbi Superion Rising, ampak to so malenkosti). Vsekakor pa je projekt Death Worship prepoznaven po tem, kako so skladbe odigrane, po odnosu ki ga ima skupina, ki žari skozi temno maso nizkih, grozečih rifov, in po zvoku, ki se ga ni dotaknil nikakršen računalniški popravek. In to je mnogo več, kar lahko pove 99% metal skupin dandanes.

twitter facebook