recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

16. 4. 2017  Death Worship - Extermination Mass  (Nuclear War Now!, 2016)
Vsekakor pa je projekt Death Worship prepoznaven po tem, kako so skladbe odigrane, po odnosu ki ga ima skupina, ki žari skozi temno maso nizkih, grozečih rifov.

Revenge z malo bolj razločnimi riffi. Tu nekje bi se lahko recenzije nove Death Worship plošče končala...

Ampak se ne bo, ker je v resnici malo več do kanadskega dvojca Death Worship in njunega novega ploščka Extermination Mass. Tako kot začetek te recenzije, se mini album začne naglo, brez uvoda in svojo recepturo izda v približno prvi tretjini sekunde. Kar sploh ni slabo; Extermiantion Mass ni za vsakogar, za tiste, ki jim je dejansko pisan na kožo, pa svoje karte postavi na mizo takoj, da se ve, o čem je govora.

In govora je o izjemno nihilističnem, enobarvnem metalu. Ta je prepojen z blast beati in kaotičnim bobnanjem J. Reada, ki vsem svojim ostalim projektom s svojim hitrim bobnanjem podari noto kaosa. Je istočasno konstanten in divji, tehničen in primitiven, raztreščena ritmična hrbtenica Death Worship, ki jo vsak poslušalec Revenge ali Conqueror prepozna in čisla. Tudi zabrisane kitare, ki zvenijo, kot bi nekdo na mikrofon vrgel deko, so klasični zaščitni znak Revenge in Conqueror, le, da so tu nekoliko glasnejše in dejansko imajo riffe, ki so sem ter tja celo (!) spevni in spominjajo na klasične Bathory v času drugega in tretjega albuma, seveda z dodatno dozo adrenalina.

Slednje je pravzaprav edina večja podrobnost, ki Death Worship na papirju razlikuje od drugih projektov dvojca Forster-Read (ja, seveda ne gre brez znamenitega drajsanja trzalice na skladbi Superion Rising, ampak to so malenkosti). Vsekakor pa je projekt Death Worship prepoznaven po tem, kako so skladbe odigrane, po odnosu ki ga ima skupina, ki žari skozi temno maso nizkih, grozečih rifov, in po zvoku, ki se ga ni dotaknil nikakršen računalniški popravek. In to je mnogo več, kar lahko pove 99% metal skupin dandanes.

twitter facebook