recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

18. 8. 2013  The Saddest Landscape - Exit Wounded  (Topshelf Records, 2013)
Exit Wounded ni presežek skupine The Saddest Landscape, je recimo en lep dodatek k dobri diskografiji, za katero verjamem, da se bo po omenjenem receptu tudi nadaljevala.

Prvič smo vas s skupino The Saddest Landscape seznanili že dobro leto nazaj z albumom After The Lights. Od omenjenega albuma ste o skupini izvedeli marsikaj in pa tudi podrobneje spoznali žanr, v katerem se premikajo.

Nekaj mesecev kasneje smo vam od The Saddest Landscape ponudili še ponovno izdajo albuma Cover Your Heart. Seveda vam posebne obrazložitve ni bilo potrebno navajati.

Potem pa je trajalo 7 mesecev pričakovanega mirovanja…

…in smo čakali…

…in čakali…

…pa še malo počakali…

..in tako govora o novem albumu ni bilo. V bistvu, če razmišljam na glas, lahko rečem, da ga v bistvu niti nisem pričakoval, ker so v letu 2012 že ponudili dva (dobro, eden izmed njih je bil ponovna izdaja prvenca – big deal!).

Februarja letošnjega leta pa nam žalostna pokrajina ponudi še mali album Redefining Loneliness. Kvaliteta in pričakovan rezultat. Ampak, če se spomnite, nas (mene) je motila samo ena skladba na albumu, ker se četverica verjetno ni odločila, da nismo vredni več skladb (sarkazem).

Po eni skladbi v obliki malega albuma pa sem sam pri sebi pomislil, zakaj samo ena skladba?

Mogoče je bila višek od predhodnega albuma?

Mogoče pa je vse to samo povod za nov album?

Mogoče…

In kakšen je pravilen odgovor?

V bistvu je bil Redefining Loneliness nekakšna predjed v letošnjem letu, ker pred nami je nov (ponovno mali, ampak malce bolj obširen) album Exit Wounded.

Sedaj pa vprašanje, ali se od vseh 3 omenjenih albumov Exit Wounded razlikuje?

Okvirno ne, ker gre za povsem premišljeno igranje, katero je bilo že v preteklosti ključno za omenjeno skupino (se pravi kaotičen – melanholičen – kričeč – HC, ki ima malenkost poudarka na punk).

Sprememba od letošnje izdaje (skladbe) Redefining Loneliness je recimo samo v št. skladb, in sicer smo prejeli namesto ene, (kar) 5.

Ampak pozor!

Preden se boste veselili o novici, da boste slišali 5 povsem novih skladb The Saddest Landscape, vas lahko malce razjezim, ker ena izmed njih je…. Redefining Loneliness – trud pa tak!

Ne glede na jezo, pa naj vas ne zmoti omenjena skladba, ampak se bolj osredotočite na ostale 4.

Exit Wounded se začne s skladbo Those Yet Lived, kjer že ob začetku prejmemo precej ličen zvok ostalim izdajam. Je melanholično in ''žalostno'' igranje inštrumentov, ki jih popestrijo manični kriki ter otožno govorjenje oz. za nekatere prepevanje (kar pa niti ne mislim, da je to petje).

Je pač screamo s post rock vnosi, katerega pospremi tudi HC ter punk.

Potem pa si vse to tudi sledi po enakem receptu.

Po kratkem premisleku mi pride na pamet misel, da mogoče je malce bolj podrobno opisovanje skladb brezpredmetno, ker koncu koncev, vam že prva skladba pove v čemu je trik (oboževalci pa niti ne potrebujete kakršnekoli ocene).

Namesto podrobnega pogleda v album, lahko na kratko in okvirno povem, da je album tisto, kar od njih pričakujete.

Je kaotičen, a po drugi strani melodičen. Je kričeč, a po drugi strani povsem speven in nežen. Je hiter, a po drugi strani povsem počasen. In potem vrstnem redu dalje.

Exit Wounded ni presežek skupine The Saddest Landscape, je recimo en lep dodatek k dobri diskografiji, za katero verjamem, da se bo po omenjenem receptu tudi nadaljevala.

twitter facebook