recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

3. 2. 2012  Sear Bliss - Eternal Recurrence  (Candlelight Records, 2012)
Black metal, jazz in orkester. Ali: kdo vodi Satyricon lulat.

Prefinjenost, s katero sedmi album madžarskih black metalcev Sear Bliss ponuja atmosfero, ki spominja na zadimljene sobe Twin Peaksa v Lynchevi istoimenski seriji in tekom svojega sicer kratkega trajanja obdrži poslušalčevo pozornost na tisti tanki in lucidni meji med zavednim in nezavednim, je neopisljiva in mora biti doživeta. Pred nami je sicer že res izdaja, katera ne bo ponovno definirala (svojega izvornega) žanra, niti spremenila sveta, je pa vseeno dovolj unikatna in zanimiva, da si zasluži nekoliko pozornosti. Poglejmo, torej.

No, roko na srce, Eternal Recurrence je pravzaprav že daleč od tipičnega black metala; band z neverjetno lahkotnostjo balansira med eksperimentalno in žanrsko glasbo, ne da bi končni izdelek zares zapadel v eno ali drugo kategorijo. Album je zvočno bogat, poln ritmičnih nihanj in raznovrstnih intrig, ki poslušalcu dražijo pozornost. Izdajo bolj kot karkoli drugega označuje močna in očitna uporaba trobil, določeni pompoznejši deli pa bodo povprečnega slovenskega poslušalca brez dvoma spominjali na Dekadent. Vendar pa vrhunci takšnih iz-letov od standardnega black metala ne ležijo v na trenutke izjemno pompozni orkestralizaciji (katera pa vseeno še vedno prime Satyricon za rokico in jih popelje lulat za prvi grmiček), temveč v občasnem spogledovanjem z jazzom. Tako recimo zadušena trobenta v The Eternal Quest zveni bolj zlovešče in bolj fucked up (sploh če poslušalec pozna Lynchev film Fire Walk with Me), kot še takšna vsesplošna orekstralizacija ali besni tremolo riffi.

K takšnemu zadimljenemu in vsesplošno zamaknjenemu občutku pripomorejo tudi same kitare, ki z uporabo efektov in disonantnih ubiranj ustvarjajo prav posebno in lucidno black metalsko vzdušje, ki biva v popolnoma drugačnem svetu kot skandinavski in v večini primerov v pasti lastnih kompleksov in omejenosti ujet black metalski pathos. Prav tako pa na pričujočem glasbenem podvigu Sear Bliss niso niti približno blizu ameriškemu black metalu, kateri je te dni tako rad v središču debat. Eternal Recurrence ne pripada nobenemu podžanru in ne sledi nobenemu (ideološkemu ali nacionalnemu) manifestu. Če bi album že moral primerjati s čim, bi ga – ampak z zadržki – primerjal z Ylem nemških Dark Fortress.

Na negativni ravni je žal nujno omeniti vokale. András Nagy je mogoče že res ustanovni član, basist in človek za klaviaturami, ampak njegovi standardni black metalski vokali so... No, ne bom rekel obupni, ampak (v primerjavi s glasbeno sposobnostjo ostalih članov) precej... patetični. To pa ne velja za čiste vokale; ti so namreč povsem konsistentni z naravo ostale glasbe in (npr. v skladbi There Is No Shadow Without Light) uspešno so-gradijo atmosfero.

Eternal Recurrence tako vsekakor priporočam vsem tistim, ki so mogoče naveličani klasičnega black metala, pa iz takšnih ali drugačnih razlogov (še) nočejo poseči po bolj ekstremnih odstopanjih iz tega žanra (prej omenjeni ameriški black metal zadnjih nekaj let). Album je solidna in trdna izdaja, vendar si na koncu ne morem pomagati, da si od Sear Bliss ne bi želel veliko več jazzovskih in nedistorziranih elegičnih (poslušajte zaključno skladbo!) elementov. Seveda pa morajo nekaj storiti s temi vokali, ki – če kaj – bend kvečjemu samo zavirajo. Ustanovni član gor ali dol.

Avtor:
twitter facebook