recenzija
Album Eternal Misery nam ponudi vse tisto, kar si Xibalba in Harm's Way oboževalec lahko zaželi – težo celega sveta, skozi besen vokal in jezno instrumentalno igranje.
2 leti po negativno usmerjenem albumu Population Control se No Zodiac vračajo z albumom naslovljenim Eternal Misery.
Kdor skupino pozna ve, da kakšnih glasbenih novitet ni za pričakovati, ker konec koncev skupine, ki se vrtijo v izredno težkem krogu HCja ne bo nikoli ponudila zasanjanih melodij, ampak se ob (slučajni) sklenitvi sprememb še bolj posveti teži v smeri death metala (princip Xibalba).
26 minutna kreacija Eternal Misery nam v 9 skladbah ponudi lirično destrukcijo, objemanje nihilizma ter pričakovan bes nad vsem živim.
Kot besedilno se tudi glasbeno zadeva še vedno obrača na ''groovy'' death metal igranje ob odlični spremljavi surovega in temačnega HCja.
Edina nepričakovana sprememba na celotnem albumu so številčna gostovanja, katera gostujoče skladbe močno popestrijo. Npr.:
-Eirc Schaeffer (Unit 731) udari pri skladbi King Of Scorn
-Vincent Bennet (The Acacia Strain) nerga pri Constant Decay
-Jonathan Neel (Parasitic Ejaculation) popestri pri Immoral Agenda
ter
-Candice Bankovaki (Malice) se dokaže pri Cesspool Earth.
Vsa 4 gostovanja pri navedenih skladbah dobijo super obliko, ker prejmemo vokalno mešanico, ki bes matičnega pevca samo še popestri.
Album Eternal Misery nam ponudi vse tisto, kar si Xibalba in Harm's Way oboževalec lahko zaželi – težo celega sveta, skozi besen vokal in jezno instrumentalno igranje.
Tracklist:
1. Birth Of Destruction
2. Rise Of Unholy
3. King Of Scorn
4. Constant Decay
5. Tormented
6. Immoral Agenda
7. Cesspool Earth
8. Eternal Misery
9. Endless Suffering