recenzije

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

banner
banner

recenzija

15. 3. 2012  Soulfly - Enslaved  (Roadrunner, 2012)
Kljub temu, da je kazalo, da so Soulfly postali bedne kopije svoje preteklosti, je album Enslaved ponoven dokaz, da se Max in ostali tudi po vsem tem času ne bojijo nobenih izzivov in da za razliko od marsikoga, znajo eksperimentirati in doseči pozitivne rezultate.

Max Cavalera zna res presenetiti - tako kot je počel s Sepulturo, počne tudi s Soulfly. Potem, ko smo se že vsi sprijaznili, da so Soulfly zelo zanimiv nu-metal, je odpustil ostale člane zasedbe, najel nove in posnel Prophecy, kar je Soulfly oddaljilo od ''nu'' in približalo tradicionalnemu metalu. Dark Ages je obudil nostalgijo na zlata leta Sepulture, Conquer pa je že kazal, da Max iz svoje kože ljubitelja miksa deatha in thrasha ne more uiti.

Dobro, vmes je bil še Omen, kjer je Max skušal verjetno podzavestno kopirati prvo Cavalera Conspiracy in narediti v bistvu tribute starem hardcoru in nasilnejšem punku, rezultat pa je bila - iskreno - daleč naokoli v diskografiji plata brez duše. Soul has obviously flown away ...

In medtem ko je Max dalje mlel svoje in posnel še drugo Cavalera Conspiracy plato - priznajmo si, zveni isto kot Omen z več gosti in še slabšimi riffi, besedili in s taistim pomanjkanjem duše.

Nato je vse utihnilo in prvo smo izvedeli, da je odpustil basista Bobbyja Burnsa, kar je bil po svoje kar šok, še posebej, ker se je kasneje izkazalo, da Burns ima kar nekaj zamer. To, da je Joe Nunez (bobnar) kar tako izginil iz kampa Soulfly, je bilo naravnost bedno, saj je možakar res definiral bobnanje Soulfly v zadnjem desetletju. A dejstvo je - Max je spet zamenjal nekaj faktorjev, obdržal odličnega Marca Rizza in ponovno formiral Soulfly, tokrat z ubijalsko ritem sekcijo v obliki Tonyja Camposa (bas; tip iz Static X, Ministry, Assessino) in Davida Kinkadea (ameriškega bobnarja, ki je igral z Borknagar, Arsis in Malevolent Creation).

Rezultat je album Enslaved, ki je dinamičen, izredno agresiven, razgiban in najmanj z etno elementi prepojen album doslej.

Presežek, torej? Ne, to je Maxu uspelo že prej. Nekaj novega? Da, v posameznih pogledih. Pogrevanje stare slave? Še zdaleč ne.

Treba je priznati, da je pristop k novi plati čisto drugačen, ko pogledate zgodovino dreadastega moža, ki se kljub letom še vedno zateka v nove, neznane vode. Max Cavalera kljub ponavljanju odkrije ali pa vsaj na pravo mesto postavi kaj novega in to je nekaj, kar mu uspeva že od nekdaj. Medtem, ko je plata Omen zvenela čisto neizvirno in krajše, zato da bi verjetno zakrila svojo neizvirnost, je Enslaved nekaj novega, čeprav že slišanega. Pač človek ne more mimo odlične kombinacije groovy riffov, katerih tvorec je gotovo Max in hitrostrelnih kitarskih napadov, zanimivih solaž, občasnih akustik, ki jih že dobro desetletje izvaja wunder-kind (no, zdaj že kar možakar) Marc Rizzo.  Album je pač (ne)tipičen izdelek Soulfly in po tolikih, 15 letih, so nekatere značilnosti nujne in seveda omniprezentne.

Neverjetno pa je, kaj se zgodi, če v thrash ali nu-metal bend daš death metal bobnarja. Dave Kinkade ni žival tipa Nunez, ni ubijalec tipa Igor Cavalera, je pa hiter, natančen, precizen in je sposoben igrati marsikaj. Njegovi pedalski triki, ustrezni bobnarski liki, prehodi in udarci naredijo tole plato ... ma kaj plato, celoten bend nekako drugačen. Resda mu producent Zeuss ni naredil usluge, ko mu je tako spoliral zvok, a vseeno je omogočil, da se sliši, kako lahko še najmanjši udarec v splash činelo naredi takšno spremembo na plati.

Tudi besedila delujejo tako, kot da je Max spet začel prelistavati slovar in tiste ''jump da fuck up'' nebuloze so kar šle v pozabo, čeprav mu človek še vedno lahko očita, da je besedni zaklad ostal na ravni jeznega srednješolskega jebača iz Clevelanda. Odpeta so jasno, jezno, občasno zavita v kak efekt, gosti v obliki Travisa Ryana ali pa Deza Fafare, pa naredijo mnogo močnejši impakt kot recimo pevec Dillinger Escape Plan na prejšnji plati.

Naslovnica plate je Voivod ripp-off in čeprav zanjo ni odgovoren Michele Langevin - Away, je Voivod slog več kot očiten. Samo, glede na to, da gre za po svoje eksperimentaren izdelek, tole niti ni tako slabo ali pa neustrezno.

Kaj le manjka? Tisti Soulfly komadi, ki so vedno obogatili plato s svojimi duhovnimi prvinami in so tudi spremenili zvočno pokrajino posameznih albumov. Tudi ostalih ''tribal'' in ''etno'' delov je vse manj, medtem ko se na njihovo mesto vse bolj postavljajo kitarske vragolije, a tudi to ni nujno slabo. Le malce čara odvzame ...

Enslaved ni presežek, ni najboljša plata v Soulfly diskografiji in ni nekaj toliko novega. Je pa vseeno v segmentih močnejša kot vse pred njo, zanimivejša kot predhodnica in je uspešen dokaz, da Max Cavalera po tolikih letih še vedno lahko da nekaj novega od sebe. Situacija v živo verjetno ne bo tako hvaležna, a to ni zgodba za recenzijo ...

 

 

twitter facebook