recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

11. 2. 2013  Gonoba - Endless Cycles  (On Parole Productions, 2013)
Gonoba naredijo to, kar so si zadali kot cilj: dvignili so standard izvedbe, avtorstva skladb in produkcije na zgleden nivo.

Endless Cycles je vsekakor zanimiv naslov za skupino, ki se je z drugim studijskim albumom ravnokar vrnila na odre po letu počitka, a k sreči ne pomeni, da imajo Gonoba namen ždeti na kvaliteti svojega prvenca.

Brez ovikarjenja in rečeno kar se da odprto: Chains of Ignorance mi ni bil bogvekaj. Endless Cycles se mi precej bolj dopade z vidika pisanja, igranja in produkcije, saj vse troje skupaj da CD-ju nekoliko bolj dozorel in resen vibe (seveda če izvzamemo zabavljiv bonus track, ki se pošali na račun kamel). To se v plus piše predvsem Gonobinem basistu Branimirju Tkalcu, saj je ta eden redkih, ki se lahko pohvalijo s statusom gonilne sile benda/avtorja rifaže. Melodeathovski dotiki so še vedno do neke mere prisotni pri Gonobini glasbi, a so veliko bolj pritajeni, saj melodije ne predstavljajo celih rifov, pač pa so v njih spretno vmešane. Veliko sodobnih metal bendov se ujame v past tako, da celo ploščo sestavi iz tistega vmesnega rifa sredi komada Terrorzone, ki so ga potem do jajc od prvega do zadnjega skopirali vsi melodeath bendi. Gonoba tokrat spretno krmarijo mimo teh nevarnih voda sladkaste rifaže ne le kar se tiče pisanja, pač pa tudi zvoka in igranja.

Zvok ojačevalca, ki si ga je za lastno rabo kitarist Grega Kamenšek izdelal kar sam, je vroč in nasikan, kar pri znižani uglasitvi ustreza glasbi Gonobe. Metal na nizkih uglasitvah pogosto izpade nerazločno in sintetično, medtem ko Endless Cycles deluje ravno nasprotno. Kitara cvre in prži, v primerjavi s prvencem je bolje posneta in dobro vmešana v mix.

Kitarsko prezenco na albumu še dodatno dvignejo gostje, ki na številnih skladbah ponudijo solažo ali dve. Prva dva gosta sta ista kot na novem Panikk albumu, ker pa je tudi njun doprinos bolj ali manj isti, moj komentar ostaja nespremenjen tistemu od Panikk. Osvežitev predstavljata Jan 1 (Negligence) in Jan 2 (Dawn Patrol). Negligence stil solo kitare ustreza Gonobi in da komadu Extermination Protocol malo drugačen prizvok, dvojni salvo Jana Prosena na Rational Conclusion pa dobrodošlo umiri tempo soliranja, ki čez večino albuma sicer nori. Pri Endless Cycles je opazno, da so gostje le kot bonus za raznolikost, ne pa zamenjava solo kitarista, saj je Gonobin Grega s svojim melodičnim brzenjem gostom v najslabšem primeru vsaj enakopraven.

Kitare pa niso edini vir divjih linij, saj bas nekajkrat od njih sem ter tja prevzame krmilo in uvede kak nor break, ki dobrodošlo razbije tok komada. Tokrat bas kitara za razliko od prvenca zvoku daje globino in ne predstavlja nenehnega teženja v višjih frekvencah, kar je dobrodošla in hudo nujna izboljšava v zvoku, saj se odrazi tudi v živo. Ravno zato Endless Cycles zveni precej "širše" in bolj odprto, tako rekoč bolje diha.

Gonobina prava ritmična inštrumenta, torej glas in bobni, svojo nalogo izpolnita primerno. Bobnar Koki solidno drži tempo, žaromete pa pritegne k sebi le takrat, ko je to potrebno. Tudi bobni tokrat bolje dihajo in dajejo plošči nekoliko večji občutek prostornosti v primerjavi z zategnjenim, sintetičnim zvokom prvenca, medtem ko vokal sami plošči nič posebnega ne prinese, a je vsekakor bolj razumljiv in definiran kot prej. Kot zanimivost gre omeniti tudi to, da so besedila polna dobrih citatov. Škoda le, da jim to bolj malo pomaga, saj ne glede na citate teksti delujejo izrabljeno ali pa zgolj nejasno in neosredotočeno.

Bralcu bi se utegnilo zdeti nenavadno, da sem tokom recenzije pri Gonobinem drugem albumu našel le kakšno kozmetično pomanjkljivost (te so ponavadi itak stvar okusa). A potemtakem z albumom ni nič narobe? V bistvu res ni. Bend se je vidno potrudil in odpravil vse večje napake in s tem ustvaril izdelek, ki stoji na trdni osnovi, a je vseeno kilometre daleč od tistega nepopisljivega ognja, za katerega vsi vemo, da metal album iz OK izdelka lahko povzdigne v nenadjebljivega. Endless Cycles sicer odkljuka vse pogoje, manjka pa goreča ambicioznost, ki albumu da tistih dodatnih 10%, faktor, ki se ga ne da popraviti nekje vmes, ampak že od najbolj zgodnjih faz nastanka diktira ton glasbenega izdelka. Vsekakor pa Gonoba naredijo to, kar so si zadali kot cilj: dvignili so standard izvedbe, avtorstva skladb in produkcije na zgleden nivo.

Nenazadnje je le to tisto, kar vsaki regionalni sceni ustvari močno hrbtenico, s katero potem lahko parira tujini. Ne manjka koncertov, divjih žurk, "team spirita" ali pa kaj podobnega, pač pa manjka bendov ki delujejo fokusirano in tako kot Gonoba skupaj spravijo zgleden, celovit, predvsem pa poslušljiv izdelek.

twitter facebook