recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

23. 12. 2011  Brutal Truth - End Time  (Relapse, 2011)
FUCK BAKLAVA!

Hura, še en band, ki se zanaša na staro slavo! Na kratko, Brutal Truth so mlelci jeder aus New York, ki so leta 1990 pričeli z ustvarjanjem zvočne jeze. Nato je za devetimi gorami, za devetimi leti in štirimi studijskimi albumi obstajala skupina, ki je razpadla. A kljub razpadu so vseeno ostali v srcih prebivalcev pravljičnih dežel, saj so bili na svojem področju dokaj samosvoji s svojimi nespodobnimi tehničnimi in kaotičnimi izlivi.

No, po pravljičnih sedmih letih po razpadu, so srca pristašev grinda zaplesala valček sreče. Preveč je bilo neposlušljivih solo projektov z referencami na genitaline predele ter infekcije le-teh. Preveč je bilo PLOD PLOD PLOD GURRR GURRR GURRR GURRR bandov. Premalo je bilo razfukanega grinda, kjer  bi se bandi skozi nebrzdan šus pizdil čez vse v leksikonu. FUCK POLITICIANS! FUCK PEOPLE! FUCK THIS OAK TREE! FUCK MICROORGANISMS! FUCK BAKLAVA! FUCK EVERYTHING, AAAARRRGHHHH!

Kanček upanja so prispevali Brutal Truth z reunionom.

Ta ansambel je s prvim nosilcem zvoka po reunionu prikazal ljudem, da so še vedno v formi. Bolj kot ne. Ni več toliko idej, produkcija je izgubila malo špeha, a ljudstvo je bilo zadovoljno. In sedaj imamo po dveh letih pred sabo drugi album po reunionu (čas pisanja: 22. Danes. 2011, ker bojo zagotovo izdali še kakšnega).

Upanje v grindcore album takoj naraste s pogledom na število komadov. Dogma grindcora je, če ima album toliko komadov, kot ima minut, potem je dober. Brutal Truth se temu pravilu samo približajo, saj večino komadov traja od minute do dveh. Je nekaj izjem, pri čemer bi rad izpostavil 15 minuten outro, ki ima isti pomen, kot priklapljanje kitare na kostanj. Brez pomena. Totalno.

No,  gre se za soliden album, a za njih nič posebnega. Tukaj imamo spet epileptično kitaro, masten bass, bolan vokal in v ospredju kaotično bobanje (ja, bobni v ospredju), katerih notni zapis bi izgledal kot risba hiperaktivnega 5-letnega otroka s travmami. Če vas zanima, kako to izgleda, poiščite slike iz vašega otroštva, če jih niso vaši starši že skurili.

V svojo kaotičnost in hitrost so skušali dodati še malo kontrasta z doom deli, ki namesto, da bi dodali nekaj dinamike, prelomijo vzdušje in nas zdramijo iz vsesplošnega razfuka.

Na splošno se gre za tipičen post-reunion album. Več informacij v obliki vprašanj spodaj?

Ah, post-reunion bandi. Zakaj vas toliko ždi v stari slavi? Zakaj se pri vaših albumih preveč sliši, da so bili kljub parim zanimivim idejam, nekam na hitro narejeni? Zakaj izdajate albume enega za drugim, samo iz tega razloga, da lahko dokažete, da ste še zmožni? Zakaj? ZAKAJ? *v joku odteče v neznano*

(en jok in nekaj tablet kasneje)

Skratka, poslušljivo, nekateri stari oboževalci z velikimi pričakovanji bodo razočarani, album deluje nekam brez duše, nekaj kapljic zanimivih idej, ki se izgubijo v oceanu, blablabla.

 

twitter facebook