recenzije

Haspyd

Перехрестя двох вітрів

Liturgy

Origin Of Alimonies

Draconian

Under A Godless Veil

Liturgy

H. A. Q. Q.

Sufosia

Connection Failed

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

banner
banner

recenzija

28. 3. 2013  Hypocrisy - End of Disclosure  (Nuclear Blast, 2013)
Peter Tägtgren je z End of Disclusore ubral preverjen recept, ki bo vsekakor zadovoljil oboževalce, a po drugi strani njegove ideje delujejo precej iztrošene.

Peter Tägtgren je bil v zadnjih letih bolj aktiven z zasedbo Pain, s katero tudi bolj redno izdaja albume, obenem je tudi razvidno, da Pain pritegne več publike. Za njegov matični bend Hypocrisy deluje, da je postal stranski projekt. A na srečo Hypocrisy ni pokopal, le manj je aktivnosti na tem področju. Na tokratni album End of Disclosure je bilo podobno kot za prejšnji album, A Taste of Extreme Divinity, potrebno čakati slaba 4 leta. Pri predhodniku je bila čakalna doba opravičena, namreč album je bil najbolj dodelan Hypocrisy album v zadnjih desetih letih. Pa se je tokrat splačalo čakat?

Album že z otvoritveno skladbo End of Disclosure napove, da Peter in kompanija niso želeli odstopati od tipičnega Hypocrisy recepta. Začetna skladba se ponaša s srednjim tempom, modernimi black metalskimi klaviaturami ter melodično death metalsko godbo. Zadeva predvsem spominja na samonaslovljeni album z leta 1999. Z naslednjim komadom Tales Of Thy Spineless pa se pokaže še drugi vidik, ki je pri Hypocrisy znan po svoje od samega začetka, a nekako je najbolj do izraza prišel z albumom Abducted. Torej, gre za striktno death metalsko skladbo v višjem tempu, v katerem prevladuje Petrov krulež.

Še bolj bistvo Hypocrisy poudari skladba The Eye, v kateri izstopa melodična kitara v refrenu. Nič kaj pretirano novega za Hypocrisy. In podobno se dogaja skozi cel album. Na koncu se izkaže, da je Peter ubral preverjen recept, ki bo vsekakor zadovoljil oboževalce, a po drugi strani ideje delujejo precej iztrošene. Hypocrisy postrežejo kot vedno z brutalnostjo in melodiko, atmosferičnimi klaviaturami, preprostimi strukturami ter dokaj dolgočasno in predvidljivo ritem sekcijo. Tudi sam vokal Tägtgrena ni več tako prepričljiv kot včasih, kruljenje mu sicer še gre, medtem ko njegovo kričanje, ki je bilo vedno posebno, ne deluje več tako pristno, kar je verjetno posledica pretiranega pitja alkohola. Tudi sama melodika se vedno bolj vleče, recimo v skladbi Soldier of Fortune se en vzorec ponavlja v nedogled.

Nedvomno bi več pričakoval od bobnarja Horgha, ki je pokazal veliko domišljije poprej v Immortal, v Hypocrisy pa deluje kot podpovprečen death metalski bobnar. Ali pa ga samo Peter omejuje. Pozitivna lastnost albuma je, da je zadeva solidno sproducirana. Album zveni moderno, a Peter je uspel ohranit neko umazanost, ki je bila prisotna tudi na prejšnjem albumu. Še ena pozitivna lastnost je tematika besedil, ki je dandanes že klišejska, a Peter se je začel ukvarjati s teorijami zarote, obenem pa je tudi malo obudil nezemljansko tematiko, po kateri so bili Hypocrisy prepoznavni.

Album se zaključi s počasno in morbidno skladbo The Return, kar je precej tipičen zaključek za Hypocrisy. Popolnoma predvidljiv. Pa vendar je na koncu za oboževalce bolje, da je Peter ubral preverjen recept, namreč še enega eksperimenta v stilu albuma Catch 22 si po skoraj 4 letih čakanja ne bi želeli slišat.

Avtor:
twitter facebook