recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

9. 9. 2012  Mutilation Rites - Empyrean  (Prosthetic Records, 2012)
Vidi se, da imajo fantje potencial in dobre ideje, za katere pa verjamem, da jih bodo v prihodnosti izkoristili še bolj.

Brooklyn, mesto znano po raznoraznih stvareh - od bejzbola, košarke in pa večinskega dela prebivalcev, ki poslušajo rap ter hip-hop (večinskega, to ne pomeni da ni nobene druge zvrsti in glasbe tam). Seveda je NYC znan tudi po samih koreninah punka ter HCja in če že mislite, da se Mutilation Rites gibljejo tam nekje, se motite, kajti fantje preigravajo black metal (s svežimi dodatki ostalih zvrsti – crust, thrash, …).

Kvartet je v svoji 3 letni eksistenci (samo v letošnjem letu izdal že 2 EP izdelka - Devoid ter I Am Legion) nanizal kar nekaj demo izdaj in je svojo prepoznavnost kaj hitro utrdil. In po izredno uspešnih izdajah (no recimo), nam sedaj nudijo  Empyrean oz. kako narediti neobičajen black metal v Brooklynu.

Kaj dela black metal v New Yorku ne vem, vem pa, kaj nam nudi Empyrean. Da razčistimo definicije kar se da hitro, seveda bom okvirno govoril o black metalu, ampak nekateri se radi spotikate ob mešanje ostalih zvrsti (recimo doomy black metal, blackened thrash metal, cocky rocky black metal, raw/crusty black metal,  … vemo o čemu govorim), tako da ... opozorjeni ste bili.

Pri prvem poslušanju bo vsakemu poznavalcu jasno, da gre za black metal stare šole z modernim pridihom. Od poznavalca brat (ki je v 80. in 90. letih živel samo za metal – in pozna metal bolj, kakor vsak od nas) pa se bo pri prvem poslušanju in pri prvih kitarah, spomnil na stare High on Fire ter še starejše Mastodon (čeprav mu gredo na ''kurac'', ker niso pravi metalci).

Kar pa se od poznavalca brat ne bo spomnil in hkrati zavedal, pa je definitivno delo bobnarja (ker pač poznavalci bodo bolj osredotočeni na vokal in kitare), ki pa je za black metal skupino izredno nepričakovano. Gre za tehnično dovršene in hitrostno spreminjajoče se prehode, od dvojnih bas udarcev, hitrih ''blast beatov'', do poskočnih punk norčij in presenečenega počasnega dooma. Definitivno presenečenje za vse (razen za brata od poznavalca, ker pač bobnar ni tako ''kul'' kot pevec, in njemu bobni ne predstavljajo izziva). Za dodatek (in norveški pridih black metala) pa je definitivno produkcija, ker od tistih dovršenih bobnov dobiš dobesedno A Blaze in the Northern Sky ozvočenje iz jame- temačno in precej ''raw'' (ali v punkerskem jeziku ''crusty'').

In če smo ravno že pri instrumentalnem delu, pa bo najverjetneje najbolje vedel od poznavalca brat … ki pa trenutno nima časa, ker si še vedno naroča glasbo po katalogu, katerega  prejme enkrat letno. In v tem primeru ga bomo nasledili mi. Če mislite, da na albumu dobite klasičen prepih vsega, kar se dotika black metal, potem se tukaj motite, že prej omenjeni sludge/doom/stoner/crust vložki so na albumu nekaj posebnega, mogoče tudi zaradi tega, ker bi skupina bila brez njih precej dolgočasna in bi kaj kmalu padla v pozabo.

Edina minus (pa še to ne tako minus) točka je vokal. Vokal ni slab ali pa grozen, je precej enoličen, mogoče zaradi tega, ker je podoben vsem ostalim skupinam. M preveč potegne na Burzum era Aske, seveda to ni sedaj slabo, je samo preveč identično (po drugi strani, kateri vokali pa si niso med seboj podobni?!). Ne rečem, verjetno je vokalist ter kitarist George Paul hotel takšen vokal in se je tudi trudil biti podoben Vargu. Malenkost moteče pa je tudi pri tistih crust vložkih. Zakaj? Zato, ker pri crustu si vseeno vajen bolj jeznega pristopa in udarnejše glasnejše vokale, kar pa tukaj izpade kot bi se nekdo iz ozadja drl v mikrofon. Škoda!

Konec koncev je album dober in kot že omenjeno, so tu pa tam prisotne malenkostne napake, katere se lahko celo spregleda po nekajkratnem poslušanju. Vidi se, da imajo fantje potencial in dobre ideje, za katere pa verjamem, da jih bodo v prihodnosti izkoristili še bolj.

twitter facebook