recenzije

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

Clandestine Blaze

City of Slaughter

All Strings Detached

There's Something Painful About The Pearls

Beyond the Dark Forest

Ealde

Novembers Doom

Hamartia

Warbringer

Woe To The Vanquished

Helheim

landawarijaR

Skálmöld

Vögguvísur Yggdrasils

Wolfheart

Tyhjyys

Nightbringer

Terra Damnata

Death Worship

Extermination Mass

Mastodon

Emperor of Sand

Eruption

Cloaks Of Oblivion

REZN

Let It Burn

Amorphis

An Evening with Friends at Huvila

Znich

Slova Ziamli (EP)

banner
banner

recenzija

12. 4. 2017  Mastodon - Emperor of Sand  (Reprise, 2017)
En trenutek opazujemo ptičke, ki imajo orgijo na poletnem travniku, drug trenutek smo priča dogodkom iz najtemnejših kotičkov 4chana

Ozrite se naokoli. Poglejte stvari, ki vas osrečujejo, ki vas navdajajo z upanjem. Pomislite na svoje ljubljene, na svoje idole, na vse, kar vam nekaj pomeni. Pomislite na njih. Ker jih kmalu ne bo več. Hihi. Jebat ga, vse je minljivo kot Aleksandrovo lasišče in naša sreča. Smrt, minljivost in podobno sranje so del našega vsakdanjika, da nam ni preveč dolgčas. Ta intro je samo delno namenjen čiščenju lastnih frustracij, ker je v osnovi namenjen, da vas informiram, da je smrt tematika novega albuma s strani Mastićev. Spet.

Skratka, vsi umremo.

Hura!

Ne bom predolgo razlagal o Mastodon, ker jih ali poznate ali pa vas boli kurac za njih. Ne da se pa iti preko podatka, da so iz banda, ki so ga poslušali samo ekscentrični posamezniki, katerim je vojni zločin, da band izda komade drugje kot na kaseti, zrastli v eno večjih imen v neuporabnem svetu glasbe. Kaj jih je popeljalo v svet slave? Unikaten stil ter zvok in chemtrails. Forumi, YouTube videi in ostala kanalizacija interneta, ki je še na nižji intelektualni ravni kot Tumblr, so polni debatiranj, kaj je njihova zvrst. Ja kurc, glasba je dobra. Ni to dovolj?

Kot bosta oba zvesta Paran … erm … Profanity bralca pomnila, sem pri The Hunter napisal, da je vsak njihov album nekaj drugega, a vseeno takoj veš, da so to Mastodon. Da tako menjaš stile, a hkrati ohranjaš svoj unikaten in takoj prepoznaven pečat, je kar podvig. Sicer so s tem razfukali dosti starih fanov, ki ne morejo preboleti odličnosti prvih dveh albumov. Ampak obstaja rešitev. Ne poslušat ostalih plat. Problem rešen. Za vedno.

Peščenega carja otvori “Show Yourself” s svojo že pocukrano popish spevnostjo in me je prvo prestrašil, da sem si rekel, kaj da fak je to zdaj en tumor. Ampak tumorji rastejo in ta mi je prirastel k srcu. Začetni strah, da bo to še en Once Around the Sun je, kot sreča, takoj usahnil in ga je zamenjalo navdušenje, ker so Masline zbrali najboljše dele od Crack the Skye in The Hunter, jih fuknili v blender, not dali zadah temačnosti, ker je v Crack the Skye ni bilo dovolj, al' kaj, in nam servirali smuti trpljenja, ki se lepo razume z ušesi.

No, da se takoj lotimo slona v sobi (oz. mastodona, HAHAHHAHAHAHAHAHAHAHA, HAHAHAHAHA, LOLOLOLOLOL – šaljivec Mitja, 2017) in s tem ne mislim na svojo bivšo, ki je ravno prišla v sobo (HAHAHAHHAHAHAHAHAHHAHAHAHAHAAHAHA, HAHAHAHHAHAHAA, LOLOLOLOLOL – šaljivec Mitja, 2017), in sicer … ali je plata popish? Sicer ne v celoti, ampak večinoma pa ja. Ampak na faking najboljši možen način. Da uspeš sestaviti tako kompleksen, raznovrsten, masten, depresiven in hkrati pocukrano speven album, zahteva talent, trud in mnogo prelite krvi na žrtvenem oltarju.

Vsak komad pričara nek popolnoma drug svet, drugo vzdušje, a hkrati je vse logično povezano v eno žlahtno štorijo. Kaj ta album premore?
- psihedelične izpade
- Eurosong momente
- zatežene sludgerske špehnaže
- ritmično razlomljenost v vse neobstoječe dimenzije
- šus
- ne ravno šus
- bolane riffe
- zdrave riffe
- tri glavne vokale s samo enim ogabnim fušem
- dva gosta: Scott Kelly (ki je pri njih že tako stalnica) in Kevin Sharp od grinderskih lepot Brutal Truth
- balado (skoraj)

Česa ta album ne premore?
- 4/4

In za piko na j, vse zvrsti mešajo zvočno brezšivno. Znotraj komadov uspejo v trenutku preiti iz šuserskega metalskega dela v zatripan zasanjan del na najbolj organski (hihi) in gladek možen način. En trenutek opazujemo ptičke, ki imajo orgijo v simfoniji poletnega travnika, drug trenutek smo priča dogodkom iz najtemnejših kotičkov 4chana, a hkrati nam ni jasno, kako je bilo možno med tema prizoroma preiti, ne da bi to opazili. Kurc, to je pa to, ko so eni in isti člani skupaj že 17 let. Glasbeno so spojeni, uigrani in nadrkani. Vse v pozitivnem smislu.

Sicer so Mastodon rekli, da naj bi bil njihov album odsev trenutnih časov. Ampak, če bi bila to realnost, bi potem zakurili vso svojo opremo in potem še sebe zrave,n na koncu pa bi vso krivdo zvalili na rdečkarske komunajzarje/naci nesnago. Sami si zberite.

Emperor of Sand pade pod kategorijo love it or hate it. Ali oboje v različnih vrstnih redih. Pač, kot tipično pri Mastodon. Življenje je kratko. Kmalu ga bo konec. Ne ga zapravit na slabi muziki. In dihanju.

Na Mastodon ga ne boste.

twitter facebook