recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

27. 12. 2011  Sylosis - Edge Of The Earth  (Nuclear Blast, 2011)
Edge of the Earth je vsekakor dokaz napredka, a edina težava tu je, da album kljub mnogim riffom in soliranju enostavno predolg.

Angleška zasedba Sylosis se je tri leta po izidu albuma Conclusion of an Age le uspela vrniti.

V tem času jih je zapustil pevec, tako da je vokal prevzel kitarist Josh Middleton. Sama skupina pravi, da so napredovali, s tem da so skladbe daljše, bolje dodelane in dinamične, s čimer bi se vsekakor strinjal, a že prejšnji izdelek Conclusion of an Age je bil prijetno dinamičen. Torej, Edge of the Earth drži dinamiko prejšnjega izdelka, a je v nekaterih aspektih nadgrajen.

Prisotnih je resda več riffov, a s podaljševanjem aranžmajev pride tudi do nekaterih preveč razvlečenih trenutkov, ki peljejo v monotonost, a na srečo teh trenutkov ni veliko. Sylosis v 14-ih skladbah, kar je skoraj 74 minut glasbe, ponudijo izvrsten novodoben thrash metal, ki ga krasi odlična melodika. Dvoglasij, razno raznih harmonij in melodij ne manjka. Ravno tako velja za kitarske solaže, ki so tehnično zahtevnejše kot poprej, izstopa pa tudi kakšen duel (v skladbi Apparitions je kitarski duel za prste obliznit). Vokal je primerjavi s prejšnjim bolj surov in gre tudi težje v uho. Precej spominja na zgodnje Trivium. Nekaj malega je tudi spevnega vokala, a daleč od tega, da bi jih enačili s Trivium ali pa celo Bullet for My Valentine in Bring Me the Horizon. V ospredju so skladbe v višjem tempu, ki se pomirjajo s skladbami v srednjem tempu, za popolno pomiritev pa sta dva inštrumentalna komada. Tu izstopa zelo lep inštrumental Where the Sky Ends, ki potrjuje, da Sylosis resnično obvladajo svoj inštrument.

Edge of the Earth je vsekakor dokaz napredka, a edina težava tu je, da album kljub mnogim riffom in soliranju enostavno predolg.

Avtor:
twitter facebook