recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

21. 3. 2016  Megadeth - Dystopia  (Tradecraft, 2016)
Res dobra vrnitev v prihodnost!

MegaDave ima novo ekipo in novo plato. Po izstopu Shawna Droverja in Chrisa Brodericka, po ugibanjih, če se bosta v bend vrnila Nick Menza in Marty Friedman in po milijon člankih o Daveu in Metallici, o Daveu in ameriških volitvah in še čem, nas je najprej zares pritegnila novica, da bo bobnarski stolček prevzel Chris Adler iz Lamb Of God (ki za zdaj, kljub vsem Daveovim ponudbam, ostaja session in ne full time member, v živo pa ga večkrat (ker je človek zaposlen z LoG) nadomešča Tony Laureano (ex-Angelcorpse, Nile, Dimmu Borgir itd.). Da je Chris velik metal navdušenec in bobnarska zver, ni skrivnost in sodeč po njegovem delu v LoG, sem imel kar velika pričakovanja glede nove MD plate. Prihod Kika Loureire iz Angre me je kljub vsemu prebranemu (MegaDave ga je res na veliko hvalil) presenetil, a sklepal sem, da Dave že ve, s kom hoče trejdati riffe in solaže itd.

Rezultat?

Po ne tako uspešnem Super Colliderju in po z moje strani kar spregledanih Endgame ter Th1rt33n je Dystopia album, ki mi vrača nasmeh na obraz.

It kicks major ass, če se izrazim čisto enostavno.

Da je vrnitev v thrash čase, ne morem trditi, saj še vedno ne presega klasik, kot sta Killing Is My Bussiness …, Peace Sells …, niti se jih kar pretirano ne dotika. Je pa gotovo velik poklon Rust In Peace ter Countdown To Extinction, seveda z zavedanjem, da ekipa, ki jo dopolnjuje še basist Dave Ellefson, pač živi in dela v letu 2016.

Vsekakor je tole heavy zver, ki glasbeno odlično razlaga teme, ki prevevajo ploščo in se sprašujejo o stricih iz ozadja, o tem, kakšen bi lahko bil svet brez ZDA, kaj bi se lahko spremenilo na bolje za voljo ne samo Američanov, temveč vseh, ki v svojih kotičkih sveta živijo za boljši jutri. Mogoče celoten izdelek skorajda smrdi na opazovanje in analizo ZDA ter pravic in svoboščin, ki naj bi jih le-te širile in zagovarjale (v tem oziru je nov Megadeth zelo Iced Earth post 2001 bolj kot Kreator 2012), a ob branju Daveovih političnih analiz ipd. to ne preseneča. Je pa res, da se s tem Dave ubada že od Countdown albuma dalje. Kar preseneti, je po dolgem času kakšna pesem, ki se tudi ukvarja s posameznikom in njegovimi težavami, ki živijo in dihajo mimo red, white and blue vsakdana, v katerem se grozimo ob Donaldu Trumpu in Hillary Clinton.

A Megadeth človek ne opazuje zgolj zaradi političnih tem – v tem oziru bi bolje prišli skozi mogoče s Kreator, Doom in še s čim. Megadeth so v prvi vrsti glasbeno zelo cenjena entiteta in to z razlogom, saj od prve plate dalje z redkimi izjemami utrjujejo in presegajo thrash žanr, eksperimentirajo in flirtajo s popom, si drznejo ves čas ponovno izumljati svoje tako uspehe kot napake in pri tem vsaj v osnovi dajati od sebe glasbo, ki zahteva maksimalno vključenost poslušalca.

Dystopia je na trenutke sprva čudno, vsekakor pa je precej prijetno poslušanje. Čudni deli pridejo predvsem iz dejstva, da Dave Mustaine z nižjim in temnejšim vokalom zveni bolj kot Chuck Billy ali spoken-word Tom Arraya/Mille Petrozza in tudi s svojimi trademark vokalnimi harmonijami izpade malce nenavadno. Kar včasih res bode v ušesa. A v celoti gledano, vokal seveda služi svojemu namenu in z jasnostjo, ostrostjo in pikrostjo ponuja videnje sveta. Celo občasni kriki, ki spomnijo na hit Symphony Of Destruction, so več kot dobrodošli, vsekakor pa je vokal še vedno intenziven.

Glasbeno pa je tole res »wow!« plošča, vsaj meni. Kot bobnar bi mogoče moral trditi, da Chris Adler owns the place, ampak temu ni tako. Človek da manj od sebe kot pri Lamb Of God, a v tem primeru naredi izjemno veliko, saj služi glasbi in komadom. Je precej podoben Nicku Menzi, zveni bolj prepričljivo kot robotski Shawn Drover, seveda pa Gartha Samuelsona, po mnenju mnogih najjačega MD bobnarja, itak ne moremo več dobiti. A Chris da vse od sebe in potrdi vse fakte, zakaj je primeren za MD stolček.

Drugi Dave, torej basist, ostaja trdna hrbtenica in puls benda, ki se giblje skozi distopične vizije, in razen v tretjem komadu niti ne izstopa.

Zelo pa izstopa Kiko Loureiro. Možakar je očitno v Mustainu prebudil čudovite čase, ko je le-ta z drugim kitaristom trejdal solaže in si izmenjeval ideje ter riffe. Tole je solo kitara fest, a ne na annoying način. Komadi dihajo, stvari so intenzivne in dinamične ter zanimive in sliši se, da je po dolgem času MegaDave našel pravega kitarskega partnerja. Potem pa mu Brazilec doda še kak flamenco in še kaj …

Tudi komadi sami so izredno zanimivi, med bolj izstopajočimi vsekakor opening track The Threat Is Real ali pa kasnejši temačnež Fatal Illusion, ki je mogoče najbolj blizu hommageu albumu Killing Is My Bussiness … Malce bolj NWOBHM-jevski je vsekakor naslovni komad Dystopia, a potem preide v solo/shred fest in postane čisti poklon hitu Hangar 18. V bolj 90-a MD vode se podajata komada Death From Within ter Bullet To The Brain, zelo dobrodošla osvežitev pa je tudi instrumental Conquer Or Die.

Po umetniškem skropucalu, ki mu pravimo naslovnica prejšnje plate, je tale tudi grozna in ne kak presežek, a se da preživeti, vsaj barve so bolj prijetne očem. Pa še vrnil se je Vic the Rattlehead, ki tokrat vihti katano, če se ne motim.

Daveu in ostalim gre vsaka čast, da po več kot 20 letih še vedno dajo od sebe plato, ki je vredna imena Megadeth.

Čudovit poklon preteklosti in več kot dovolj velik brc v jajca sedanjosti!

twitter facebook