recenzije

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

banner
banner

recenzija

6. 11. 2011  Iced Earth - Dystopia  (Century Media, 2011)
Vrnili so POWER v svojo verzijo power metala in definitivno naredili album, ki v vseh pogledih reflektira svet, v katerem se nahajamo v tem trenutku.

Moram priznati, da sem bil kar razočaran nad smerjo, ki so jo Iced Earth ubrali z drugo plato z Ripperjem - torej z albumom Framing Armageddon, ki je dejansko nudil le kakšno pesem ali dve, ki je res zvenela ''iced earthovsko'' ali pa vsaj smiselno, logično, daleč od neuspelega eksperimenta, ki ga je s svojimi ''progg'' forami predstavljal omenjeni album.

Potem se je vrnil Matt Barlow, ki sem ga kot fen itak hotel videti v živo in slišati na plati in je nastala plata, ki je jamrala bolj kot katerikoli žalostinka od Iced Earth, The Crucible Of Man (da vmesnih singlov ne omenjam). Dolga, razvlečena, z monotonim in prevladujočim morečim občutkom, ki je bolj kot karkoli drugega izpadel predvsem kot odraz (kasneje morda res dokazanega) očitnega Barlowowega a) pomanjkanja interesa (kar bi bilo čudno, če je že takrat pač prišel nazaj v bend po milijon letih) ali pa b) pomanjkanja sposobnosti izraziti moč glasbe, kot mu je to recimo uspelo z (zdaj kultno) plato Something Wicked This Way Comes.

Zato mi tudi na nek način ni bilo žal, da je Barlow šel ven, a takrat sem se resno spraševal, koga bodo dobili oz. če bo sam ''el jeffe'' Jon Schaffer prevzel vokalne dolžnosti (takrat je izdal album Sons Of Liberty, kjer je dokazal, da je vokalist in pol). Pa so možje dobili Stuja Blocka, tipa iz Into Eternity, ki v najboljšem smislu predstavlja sintezo vokalne (ne vem, če odrske, ker jih nisem videl v živo zdaj) prezence melanholičnega Matta Barlowa in agresivnega Tima Ripperja Owensa. Rezultat je album, za katerega lahko rečem le, da predstavlja vrnitev pojma ''power'' v svojo verzijo power metala, album, ki v vseh pogledih definitivno reflektira svet, v katerem se nahajamo zdaj.

Dystopia je album, za katerega se vidi in sliši, da je nastal tukaj in zdaj. Opisuje aktualne dogodke, ki so zadnja leta zaznamovali Schafferjevo občutenje sveta, razočaranje ob dejstvu, da je njegova Amerika takšna kot je (Jon je pač velik patriot), da je svoboda le prazna beseda na papirju, da so ljudje svobodni le še v fantazijah, medtem ko je realnost, v kateri se vse bolj uresničuje teorija zarote, h kateri je tako pristopal na albumu projekta Sons Of Liberty, edina prava. Ob tem se celo obrne k sagi Something Wicked (ni lik Seta Abominaea kar tako na naslovnici) in h kultnim filmo Soylent Green, Dark City, V for Vendetta, čutijo in vidijo se reference na Metropolis, Blade Runner in knjigo Brave New World. Besedila zadenejo v bistvo, so hkrati le postransko opazovalna in kličejo k boju, uporu, dvigujejo zavest in duha. Jon res ne more iz svoje kože in v tem oziru res dobimo album, ki je po sporočilnosti najbližje albumu The Glorious Burden.

A tema in dobra grafika še nikoli nista bili tako pomembni, kot je sama glasba. In na srečo lahko trdim, da je album močan, dinamičen, z nekaj novih prijemov, ki se pa super umestijo v tipične Iced Earth žagarije (riffi so mojstrski in mastni), galopirajoče bobne, srce parajoče akustične kitarske dele, natančno razdeljene vokalne linije, ki znajo zadeti bistvo besedil itd. Spekter emocij je ogromen in vsaka pesem res dobro predstavlja določeno čustvo ali izbor le-teh. Občasno se seveda zgodi, da Iced Earth kot vedno odidejo v melanholijo in temačnost in plato malce (preveč) umirijo, a potem se plamen spet zasveti močno in plata namesto žalostinke in vdanosti v usodo zveni kot vojna napoved, ki obljublja le eno - zmago.

Definitvno še eden izmed velikih albumov v dolgoletni karieri Iced Earth.

čeprav v vsaj dveh pesmih vabi duhove sage Something Wicked ... (torej, v pesmi Dystopia in Tragedy And Triumph)

 

twitter facebook