recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

3. 4. 2012  Supreme Pain - Divine Incarnation  (Massacre Records, 2011)
Komadi so med seboj del enovite slike in koncepta brutalnosti, a vsak pri sebi ponuja več kot dovolj ločnic, zaradi katerih veste, kateri komad se vrti in ob poplavi bendov, ki lahko stisne milijon stvari v deset sekund, Supreme Pain izvleče svojega gigantskega tiča in ščije po njihovi emo šminki.

Zgodovina nas uči, da je za nizozemsko idilično pokrajino, polno mlinov na veter, tulipanov, mostičkov, lepo izgledajočih hišk, skrito nekaj temačnega in hrupnega. In ne – ne govorim o coklah. Vsaj ne neposredno – ampak, gotovo je nekaj na tem, da hrup, ki ga ustvarjajo cokli, na Nizozemskem sčasoma rezonira v nekaj hujšega in močnejšega.

Nizozemska je od nekdaj evropska meka death metala. To je seveda moje mnenje, ki sem ga oblikoval na podlagi dejstva, da so od tam že od nekdaj prihajali kvalitetni in prav močni death metal bendi, ki so lahko konkurirali ameriškim, angleškim in švedskim bendom. Nikoli pretirano melodični kot švedski, precej tehnični in tudi progresivni kot ameriški in ''catchy'' kot angleški – to vam je nizozemski death metal, ki s ponosom predstavlja imena Pestilence, Asphyx, Gorefest, Tanatos, Sinister, Houwitser itd. Ob takih bendih imate še enega najbolj death metal festov daleč naokoli – Neurotic Death Fest itd.

Nizozemska … raj vsakega death metalca.

Preden zabluzim preveč – hotel sem samo orisati, zakaj je originalni član Sinister, nekoč bobnar, danes vokalist Aad Kloosterward poleg Sinister uspel najti čas še za milijon projektov, ki se pa vsi gibljejo v teh vetrovnih pokrajinah smrti in uničenja. In seveda ni sam, saj Supreme Pain že od nekdaj sestavljajo osebe, ki svoje death metal vplive in preteklost jasno kažejo na vsakem koraku.

Eden izmed njih je Supreme Pain, ki se v vsej svoji biti nagiba k brutalnem in tehničnem izrazju ameriških bratov in ki je lani izdal vrhunsko koljačino z naslovom Divine Incarnation.

A Supreme Pain ni le Aadov projekt – tu so sta na začetku bila še kitarist Erwin Harreman (ki je med drugim odgovoren za Sinister logo) in naše gore list, bobnar Robert Kovačič (Scaffold itd.) – in leta 2006 je padel prvi demo, zatem prva plata in Robi je zapustil bend. Je pa iz Scaffold kot basist prišel Tadej Cholewa, nastala je druga plata. Kasneje ga je nadomestila Aleša Sare, ki se je na sceni spominjate kot članico primorskih thrasherjev Root-A-Baloota in padla je tretja plata. Recept = daj za vsako novega Slovenca/Slovenko v bend in enkrat boš dosegel res odličen rezultat. OK, šala, a vseeno. No, vmes so zamenjali še kakšnega basista in bobnarja, a upam, da je tale postava zdaj trdna kot tič človeka, ki masturbira na prvo plato od Lividity.

Divine Incarnation po dobrima, a ne tako dobrima Cadaver Pleasures in Nemesis Enforcer, predstavlja plato, ki je v vsakem pogledu mlajši brat, ki pa starejša brata tako natepe, da le ta lahko jokata v kotu. Divine Incarnation je ''death metal tour de force'' in od drugega komada dalje vam je jasno, da so Aad, Aleša, Erwin in Eric De Windt (Se ga še spominjate iz Sinister? Pel je na albumu Aggressive Measures, v resnici pa je več kot odličen bobnar!) ustvarili peklenski biser.

Jasna, a hkrati brutalna zvočna podoba ponuja vpogled v mračno dušo nizozemskega death metala, ki se je več kot očitno naslonil na ameriško šolo. Kot britev ostri riffi, ki v vseh pogledih cedijo smrad floridskih močvirij? Check! Bobni, ki se gibljejo med Morbid Angel, Monstrosity in Suffocation? Check! Vokal, ki v jasni izgovorjavi in hkrati nepresežni agresivnosti stopi ob bok Franku The Tanku? Check! Komadi so med seboj del enovite slike in koncepta brutalnosti, a vsak pri sebi ponuja več kot dovolj ločnic, zaradi katerih veste, kateri komad se vrti in ob poplavi bendov, ki lahko stisne milijon stvari v deset sekund, Supreme Pain izvleče svojega gigantskega tiča in ščije po njihovi emo šminki. Supreme Pain znajo napisati pesem, seveda pa se vidi, da gre za izkušene može in ženo, ki poznajo pojem death metal do obisti.

Kaj nam še ostane? Nič! Razvali do konca in se prepusti vrtincu mesa, krvi, uničenja in smrti. To potrebuješ! To si želiš in moraš imeti!

twitter facebook