recenzije

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

Brujači

Ladanje

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

banner
banner

recenzija

10. 12. 2017  Panikk - Discarded Existence  (Xtreem Music, 2017)
Hitro - hitreje - Panikk!

V Sloveniji je thrash metal gotovo še kako živ in tudi letošnje leto je bilo na področju thrasha še kar plodno, saj so albume izdale med drugim zasedbe Eruption, Black Reaper, Moshead, a gotovo so enega najbolj nasilnih in agresivnih ter družbeno kritičnih izdali Panikk. Albumu se reče Discarded Existence, izšel pa je prek španske založbe Xtreem Music.

Že sam pogled na naslovnico, ki jo je ustvaril Mario Lopez in ki kaže vrtinec, v katerega je vsrkan nič hudega sluteč posameznik, kaže, da gre za tematsko nadaljevanje tega, kar je svetu predstavil prvenec Unbearable Conditions. Panikk namreč skozi besedila izražajo precej kritičen pogled na svet in kot je zapisal pevec Gašper Flere na YouTube kanalu New Wave Of Old School Thrash Metal, se ubadajo z vsakdanjimi problemi posameznika, ki so seveda samo kaplja v vodi umazanije, ki vlada svetu v obliki ekonomskih in ekoloških težav, terorističnih napadov, vojn za nafto, neusmiljenih katastrof in še česa. V tem oziru Panikk spominjajo na thrash bojevnike poznih osemdesetih let prejšnjega stoletja in se za razliko od marsikaterega današnjega benda ne ozirajo na opevanje zabav in mladinskega modernega življenja, kjer prevladujejo alkohol, visokokalorična hrana in kajenje jointov, prav tako pa se ne zatekajo v znanstveno-fantastični imaginarij, ki skuša probleme sveta kazati skozi oddaljene galaksije in nekakšne Star Wars ''wannabe'' epopeje. Panikk, torej nikakor niso pizza-thrash v stilu Municipal Waste ali pa sci-fi thrash v obliki Vektor, temveč nekaj precej bolj klasičnega – so, namreč, tisti pravi thrash, ki je v osemdesetih postavljal temelje ostalim ekstremnim oblikam metala in ki je združeval speed metal in punk v najboljšo možno zmes.

Temam primerno je glasba Panikk izredno direktna in udarna. Tega, prosim, ne enačite z »enostavna«, saj Panikk za razliko od marsikaterega modernega thrash benda ne ponujajo enostavnih kitarskih linij, enoličnih bobnov in predvidljivih pesemskih struktur, temveč stvar kar lepo zakomplicirajo, s čimer dosežejo zahtevnost poslušanja, po drugi strani pa ne gubijo niti najmanj na agresiji. Še vedno so očitni vplivi Vio-Lence, Dark Angel, zgodnjih Testament in Exodus, a v veliki meri se napadalnost Panikk naslanja tudi na bolj death thrash metal bende, kot so Devastation, Exhorder in seveda Demolition Hammer. Vzdrževanje nivoja agresije od začetka do konca je naloga, ki jo kitarist/vokalist Gašper Flere, kitarist Jaka Črešnar, basist Rok Vrčkovnik in bobnar Črt Valentič opravijo z odliko. Je pa vsa ta furiozna agresija žal tudi nekaj, kar plošči sčasoma malce tudi škodi.

Cena, ki jo Panikk plačajo ob konstantni agresiji, je predvsem ta, da plošča sčasoma postane rahlo enolična. Konstantna hitrost bobnov in bombardiranje s strani lajajočega vokala ter kot britev ostrih riffov poslušalca lahko spravi v rahlo otopelo stanje, saj se zvočne agresije vajeno uho navadi na to, kar plošča ponuja skorajda ves čas in sčasoma več ne pričakuje, kar bo plošča dala, temveč se nekako rezignirano sprijazni, da se v osnovi zadeva ne spreminja. Problem je predvsem v tem, da so vsi komadi v osnovi hitri – kot da bi vsak komad stavil zgolj in edino na hitre ritme, čeprav je prisotnih kar lepo število raznih ''stomp'' in ''mosh'' delov, kjer tako poslušalec kot bend zadiha, a vseeno se, kot kaže, ves ples smrti res vrti okrog hitrosti. Taka stvar je leta 1986 šla v prid Slayer in albumu Reign In Blood, a ta je bil za 12 minut krajši od albuma Discarded Existence. In to je bilo leta 1986 in na koncu koncev, so to pač Slayer.

Na srečo pa Panikk z albumom Discarded Existence, ki je izšel tako na CD-ju kot LP-ju, vseeno kažejo dovolj odraslosti in drznosti ter tudi odprtosti do kakšnih, čeprav maloštevilnih eskapad. Komadi so mogoče na prvi posluh »hiter-hitrejši-Panikk«, a po drugi strani je tu kar nekaj prijemov, s katerimi je dogajanje, pa čeprav v manjši meri, popestreno – to so lahko občasni blast beati na bobnu, nepričakovani deli z ''gang vokali'', vsekakor pa so velik plus plate dobre in nalezljive solaže ter precej zapomnljivi refreni – kot primer slednjih navajam pesem Sedated In Utopia, medtem ko boste kompleksnost Panikk zares začutili, ako boste na ves glas poslušali komada Rotten Cells in Reconstruction. Dobri in nalezljivi riffi so prevladujoči že na samem začetku v otvoritvenem komadu Instigator Of War, a pravzaprav pa je končni komad, primerno naslovljen Outro tisto, za thrash ne tako običajno, kar bi nam lahko Panikk ponudili v prihodnosti.

Discarded Existence je kljub vsemu album, ki lahko brez težav konkurira agresivnim thrash albumom zadnjih let, med katere sodijo Woe To Vanquished od Warbringer, Time Is Up od Havok ter Nightmare Logic od Power Trip, če pa bi Panikk kot taki obstajali in izdali ta album v ZDA že v osemdesetih, bi ga gotovo postavili visoko ob Dark Angel in Vio-Lence, o njega nasilnem in hkrati kritičnem vplivu pa bi se govorilo še dolgo. No, tudi v letu 2017 ni skrbi, da bi Panikk ali thrash sploh zbledel – dokler je svet v pizdi, imajo thrasherji dovolj materiala za delo. In če pogledamo ploščo Discarded Existence in ob natančnem poslušanju začutimo, česa vse so Panikk sposobni, nam je jasno, da njihov najmočnejši material gotovo šele prihaja. 

twitter facebook