recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

recenzija

24. 4. 2013  Killswitch Engage - Disarm the Descent  (Roadrunner Records, 2013)
Za izdelek potrebujemo neki časa, da zleze pod kožo, za tem pa se izkaže, da je Disarm the Descent preprosto še ena mojstrovina Killswitch Engage.

Ameriška metalcore zasedba iz Massachussetsa, Killswitch Engage, se je po mnogih zapletih s prejšnjim vokalistom Howardom Jonesom le vrnila. Trajalo je skoraj 4 leta, da je skupina posnela novi album, ki je prvi album z originalnim vokalistom Jessejem Leachem, ki je nazadnje pel na legendarnem albumu Alive or Just Breathing, ki je KSE izstrelil na sceno. Tu je šlo za album, ki je naznanjal novo dobo v metalu. Ni sicer šlo za začetek metalcora, temveč bolj za popularizacijo le-tega. Nu-metal je poniknil, pojavile so se skupine, ki so se zgledovale po ameriškem hardcoru ter švedskem melodičnem death metalu. In tu so bili Killswitch Engage v ospredju. Še vedno so. Alive or Just Breathing pa je danes smatran kot klasičen album.

Preden je sploh prišel novi album, se je pojavilo veliko dvomov; ali bo album povratek v korenine ali se bo držal tiste nalezljivosti prejšnjih treh albumov, ko je pri skupini pel še Howard Jones, ki je naredil skupini poseben status, sicer za stare oboževalce je bil preveč nežen, a nedvomno odličen pevec. Torej, vrnil se je Jesse Leach, ki je med drugim z vodjo skupine, Adamom Dutkiewiczom, sodeloval pri projektu Times of Grace, ki se je dobro prijel med oboževalci kljub malo drugačnemu pristopu pri ustvarjanju.  

Disarme the Descent se odpre s hitrim The Hell in Me, ki v grobem opredeli, kakšno pot so tokrat ubrali KSE. Disarm the Descent je napram prejšnjim albumom bolj agresiven, vendar ostaja zvest melodiki in spevnosti, ki jo je skupina uporabljala od začetka. Vseeno pa so KSE ostali zvesti svojemu stilu, kar se recimo tudi pokaže pri skladbi In Due Time, ki izstopa predvsem z izrazitim spevnim refrenom. Adam Dutkiewicz se ni oziral le na pretekle KSE izdelke, temveč tudi na album Times of Grace, kateremu se najbolj približa z nalezljivo skladbo A Tribute to the Fallen, ki postreže z atmosferičnim intermezzom. Disarm the Descent postreže s hitrimi skladbami, kot so Beyond the Flames, New Awakening, All That We Have ali pa brutalnim The Call, kjer izstopajo blast beati. Agresivnost skupina pomirja z izvirnimi hardkorovskomi polovičnimi časi, kitarskimi harmonijami, kričeč vokal pa nadomesti čisti. KSE so tudi vedno postregli s kakšnim počasnim, melanholičnim komadom. Tokrat je na voljo skladba Always, ki je kot ostale skladbe naravnana pozitivno. V besedilih prevladuje kot tudi poprej emocionalnost, ki ne poudarja kakšnega brezupa, ampak KSE dajejo poslušalcu upanje, pozitivno naravnanost, kar je predvsem refleksija starejših hardcore skupin.

Glavna stvar pri KSE je bila vedno dobra produkcija, kar seveda velja tudi za Disarm the Descent. Stvari stojijo res na mestu. Vsak inštrument svojo vlogo izpolni več kot spodobno, resda tu je potrebno omeniti, da so pri KSE vedno izstopale kitare z domiselnimi riffi tudi za tako prežvečen metalcore. Adam Dutkiewicz, ki je za metalcore to, kar je Tony Iommi za metal, kar niza domiselne riffe, v nekaterih skladbah pa postreže celo s solažami. Najbolj nezanimiva je bas kitara, ki je le podpornik kitaram, vendar pri takšnemu stilu drugega ni bilo za pričakovati. Pohvalno pa so bobni dinamični bolj kadarkoli. Justin Foley je nedvomno dal tokrat vse od sebe.

Zvočna slika je primerno moderna, kar je tudi posledica sodelovanja z Andyjem Sneapom (Hell, Nevermore, Arch Enemy idr.). Na srečo ni zvok prenatrpan s sterilnostjo, kar pomeni, da zveni zadeva dokaj naravno.

Killswitch Engage rabijo približno 3 minute, da pokažejo vse, kar je potrebno, da si skladbo zapomnimo. Na splošno bolj udaren in agresiven album ne zna ugajati vsakomur glede na to, da je prejšnji samonaslovljeni album bil precej nežen. Za izdelek potrebujemo neki časa, da zleze pod kožo, za tem pa se izkaže, da je Disarm the Descent preprosto še ena mojstrovina Killswitch Engage. Ves čas pa se pojavlja občutek, da imajo KSE še vedno kaj za pokazat v prihodnosti. Po skoraj 15-ih letih delovanja KSE ne delujejo iztrošeni in upajmo, da bo tako še naprej.

Avtor:
twitter facebook