recenzija
Počasi in boleče, nikakor ne bi spadalo v celoten sklop grindcore zvrsti – a singapurski trio Wormrot nam ponovno pokaže, zakaj naša ušesa ponovno živijo samo za hitrost in uničevanje.
Verjetno so vam v tem času Wormrot - če ne že zaradi drugega – znani vsaj po imenu in so vam že pokazali, česa so zmožni in kaj je njihova strast. Z njihovo najbolj prepoznavno izdajo Abuse iz leta 2009 so dokazali marsikaj in še več, odprli vrata, navdih, in ne vem kaj še vse ostalim skupinam, ki so v tem času praktično že izumrle. In če nam je Abuse že nudil vse to, kaj nam potem nudi Dirge?
Že pri uvodniku No One Gives a Fuck! poslušalcu ponudi hitro, kratko in jedrnato igranje in kričanje, ki smo ga seveda pričakovali in poglej ga zlomka, da se za trenutek celo sliši malo HC-ja s tisto melodično kitarsko linijo, dokler v nadaljevanju ne eksplodira v totalno norost!
Skladbe, ki sledijo otvoritveni, so praktično uničenje bobničev! Za primer vam ponujam Compulsive Disposition in All Go No Emo, ki vam ponudi norijo med agresijo in hitrostjo. Vse v enem in v izredno kratkem času.
Dirge je super grindcore album, ki ga ne smete preslišati. Ima vse: od kratkih skladb (najkrajša šteje 4 sekunde) pa vse do norenja, ki ste ga bili vajeni pri Nasum, Pig Destroyer … Med Abuse in Dirge se čutita nekakšna perfekcija in dovršenost, vidi se, da so fantje naredili korak naprej in iz skupine smeha, zajebancije in grinda naredili vpliven dorasel grind z dodatkom moškosti v pičlih 18 minutah.
Ko se vam adrenalin pomiri in vse skupaj zbledi, vam toplo priporočam, da izredno počasi pritisnete tipko ponovnega predvajanja in se sprostite v noriji manične depresije. Ali pa jih pogledate v živo na Metelkovi v Ljubljani 23. septembra letos.