recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

recenzija

30. 3. 2014  Carnifex - Die Without Hope  (Nuclear Blast Records, 2014)
Mogoče sem od deathcore veteranov pričakoval več, a po drugi strani pa je, kot rečeno, vidna razlika pri nekaterih skladbah – je pač album, ki ga ocenim malce nad povprečjem.

Deathcore je v zadnjih nekaj letih postal ''bum'' žanr za mladino in vse tiste, ki so ga odkrili kasneje kot ostali. V njem vidijo vse, kar potrebujejo, in temu ne bom niti nasprotoval, ker konec koncev se s tem goji nekakšna strast do težke glasbe, ki se mogoče skozi čas lahko prelevi v drug žanr (ali pa nasprotno).

Hkrati pa se žanra drži tudi nekakšno prekletstvo, in sicer se večina od nas izogiba vsega, kar se drži žanra deathcore, ker vsi vemo kaj se je dogajalo dobrih deset let v sklopu deathcora oz. večina od nas se nekako strinja, da se je izogibala žanra, kjer so prevladale skupine à la Bring Me The Horizon, za katere pa je bil videz na prvem mestu, znotraj glasbe pa smo bili priča odurnim besedilom, kot so zlomljeni srčki in tako dalje.

Kljub temu, da se izogibamo omenjenemu žanru, pa ima vsak od nas skrito oz. prikrito skupino, ki se vrti v krogu deathcora in si jo večkrat tudi zavrti (The Black Dahlia Murder ne sodijo v deathcore).

In moja skrivna skupina, katero poslušam, sliši na ime Carnifex. Ne bom sedaj razglabljaj in ščitil samega sebe, ko bom rekel, da so oni drugačni od ostalih, ker so besedila bistveno drugačna in so bolj ''brutal'' od ostalih, ker v morju žanra najdemo povsem identične skupine, ki se med seboj niti ne razlikujejo.

Carnifex so nam v 9 letih postregli 4 albume in nam po 1-letnem premoru in ponovnem združenju ponujajo album št. 5, imenovan Die Without Hope.

Sledeči album odpre skladba Salvation Is Dead, katerega ime pa v kričečem stanju zaslišimo skozi pevca Scotta Lewisa.

Prvo polovico skladbe se iz mojega stališča ne dogaja prav nič posebnega. Gre za standardni postopek iz albuma Until I Feel Nothing (2011), udarno, hitro in pa brutalno igranje skozi, kot rečeno, prvo polovico.

Kar me bolj pritegne k poslušanju je druga polovica skladbe, kjer udarnemu igranju Carnifex postrežejo z melodičnim kitarskim solo vložkom po principu At The Gates.

Kar v redu za začetek, ampak ne pa ravno presežek.

Skok na 4. skladbo (Die Without Hope) pa nam prinese nostalgično primerjavo z albumom Hell Chose Me (2010). Struktura skladbe je povsem enostavna, in sicer krik – ''growl'' vokal, ''breakdown'', menjajoča hitrost med počasnim ter hitrim in pa lično igranje po načelu zgoraj navedenega albuma Hell Chose Me.

Poslušljivo in konkretno dobro, ampak še vedno malce ''moteče'', ker verjamem, da je skupina sposobna več.

Osebni vrhunec na albumu je definitivno zaključna Where The Light Dies. Drastična sprememba, kjer se ne dvomljivo občuti kvaliteta skozi težko bobnanje in pa nepričakovanimi ''groovy'' solo vložki.

Vokal pa, kot po navadi, prepoznaven. Pri Where The Light Dies me preleti občutek oz. misel/želja, kjer si mislim, da bi lahko celotna zadeva bila v takšni smeri, ampak se nekako Carnifex še vedno držijo tistega deathcore načela, ki jih je naredil znane (in jim prav nič pri tem ne zamerim).

Album Die Without Hope je po eni strani povsem drugačen, po drugi pa ličen ostalim njihovim izdelkom.

Med pozitivne točke lahko štejem manjšo uporabo ''breakdownov'', katere nadomesti solo vložek in jih pri skladbah, kjer prakticirajo omenjen recept, lahko določim v žanr melodičnega death metala oz. so podobne skupinam, kot so The Black Dahlia Murder.

Negativne oz. niti ne toliko slabe, ampak bolj tipične in monotone pa je še vedno preigravanje po starem načelu, kjer je vse isto kot poprej.

Mogoče sem od deathcore veteranov pričakoval več, a po drugi strani pa je, kot rečeno, vidna razlika pri nekaterih skladbah – je pač album, ki ga ocenim malce nad povprečjem.

twitter facebook