recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

8. 10. 2013  Kill Division - Destructive Force  (Metal Blade, 2013)
Kill Division je še vedno izdelek vreden oznake ''nizozemski death metal'', to je garantirano. A ni nek presežek.

Nizozemska je death metal dežela. Vtipkajte v Metal Archives, pa boste takoj dobili potrdilo. Če je mogoče na evropskem ''mainland'' delu (torej, sem ne štejem Angležev ali Skandinavcev) nemški Morgoth bil prvi death metal kolektiv, ki se je prebil v medije in drugod ob pomoči založbe Century Media, pa je Nizozemska gotovo država, ki je do danes vztrajno bruhala več ali manj kvalitetne death metal bende.

In to tradicijo nadaljuje tudi danes z bendom Kill Division, ki ga tvori trojica, ki se je kalila v bendih Legion Of The Damned, Inhume ter God Dethroned. Kill Division so death metal. In čeprav bi jih rade volje uvrstil v vrhunske nizozemske death metal klasike, kot so Pestilence, Gorefest, Asphyx ipd., mi sam prvenec Destructive Force tega ne dovoli.

Album je, kot bend trdi na svoji strani, utelešenje sodelovanja in truda, ki se je odvijal v placu za vaje. Oba člana in članica so na vajah pilili, ustvarjali, pisali in brisali riffe, besedila in ritme. Za razliko od marsikaterega izdelka danes, je album Destructive Force rezultat ''plac sessionov''. A zaradi tega pač še ne more soditi med vrhunske izdelke.

OK, malce znižajmo kriterije. Album Destructive Force ni slab. Namreč, plošča, ki opeva vojne, tehnologijo, brutalnost človeka nad človekom/ljudmi, je kar bombastično udarna. Že intro oz. Kill Divisionski marš je super stvar, ki bo na koncertih gotovo vedno vžgala. Ko pa bend vžge komad Mechanical Domination, veš, da tu ni šale. In vse skupaj takoj spomni na odlični ameriški death metal album The Will To Kill od Malevolent Creation, kar je primerjava, ki je uporabljam v najbolj pozitivnem smislu.

Bend deli ubijalske riffe, ki se gibljejo med MC, Vomitory, Slayer – ameriški death metal, zabeljen z evropskim, prelit in obogaten s ščepcem crusterskih riffov. Veliko je blitzkrieg delov, ki se skorajda nujno vedno spremenijo v totalno Malevolent Creation influenced breakdown na sredini. Kar naredi stvar res, res mastno in močno.

Potem pa se stvar ponovi – večkrat.

In to predvsem zmoti – neizvirnost in predvidljivost dogajanja. Medtem ko je eksekucija res vrhunska (ta bend ne pozna šlamparije in vse skupaj deluje kot odlično usklajen vojaški stroj), pa so stokrat prežvečeni riffi, predvidljive strukture in očitno kopiranje/nadaljevanje kultne zapuščine prej omenjenih bendov (čeprav jim dam plus, ker niso očitno vpletli Bolt Thrower vplivov) tako … no, moteče vseprisotni, da stvar izgubi svojo privlačnost po prvih treh komadih. V tem oziru so vsaj finski Decaying vnesli nekaj svežine v ta že prenasičen žanr (preberi recenzijo Fincev tukaj – klik).

Moram pa tudi zapisati, da čeprav pozdravljam dvojni vokalni napad, ki ga izvajata nekdanji član Legion Of The Damned, Richard Ebisch in nekdanja članica God Dethroned, Susan Gerl, je le-ta kar šibka točka. Namreč, Susanin vokal je nezanimiv, dolgočasen in spominja na precej nekarizmatičen black metal scream. Po drugi strani pa je Richardov še preveč brutalen, a hkrati precej monoton. In Susanin prevladuje, Richardov dopolnjuje – oba vokala pa nekako izpadeta, kot bi bila postavljena tja neodvisno od ostalih zvokov plošče. Mogoče v živo ta kombinacija deluje precej bolje, a tudi v tem oziru bi raje slišal zgolj Richarda, saj se pri Susan očitno opazi, da tak način petja ni njeni barvi in izvedbi naklonjen (da me kdo ne bo zasipal z obtožbami seksizma – nekdanja pevka zasedbe Cerebral Bore (Simone) ali pa še zdaj prisotni pevki zasedb Funerus (Jill McEntee) in Estuary (Zdenka Prado) res ubijajo!).

Kill Division je še vedno izdelek vreden oznake ''nizozemski death metal'', to je garantirano. Je tudi dober death metal izdelek nasploh. A je med vrhunskimi precej povprečen. Zato ga priporočam predvsem takrat, ko ste se predhodno malce umaknili okušanju darov tega žanra – ker se vam bo tako lahko zdel vsaj kot prijetna osvežitev.

twitter facebook