recenzije

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

Clandestine Blaze

City of Slaughter

All Strings Detached

There's Something Painful About The Pearls

Beyond the Dark Forest

Ealde

banner
banner

recenzija

13. 6. 2017  Lock Up - Demonization  (Nuclear Blast, 2017)
Nabavite tole grindcore poslastico! Takoj!

Lepota all-star projektov, ki jih tvorijo izkušeni scenski mački, je v tem, da je skorajda 100% gotovo, da ne bomo prejeli slabega izdelka. Če pa je za tak projekt značilno, da se redno menjajo določeni člani, se resda lahko zgodi, da nov izdelek ne bo a) dober tako kot prejšnji ali pa da bo b) boljši kot vse prej/prejšnji izdelek, vsekakor pa je gotovo, da bo izdelek – zanimiv.

Če ste v mojem malce nerodno spisanem uvodu razbrali moje mnenje o novem izdelku kot slabšem od albuma Necropolis Transparent, se motite. Glede na to, da zasedbi Lock Up sledim občasno, pa še to bolj, odkar so izdali omenjeni prejšnji album in ga odlično predstavili na festivalu Metaldays mislim, da leta 2012, nisem nek ekspert, ki bi lahko zdaj šel v detajlno primerjavo. Še več – prva dva albuma mi kljub letom še vedno ne sedeta (mogoče se sčasoma to spremeni, kdo ve – niti ni pomembno), tako da lahko – če povzamem – res vrtim besede zgolj okrog aktualnega albuma Demonization.

V času nastanka te recenzije je album star že par mesecev, Lock Up pa so ga v živo predstavljali po Evropi z Napalm Death, Brujerio in Power Trip (slednja dva benda sta v roku zadnjega leta ponudila odlična albuma Pocho Aztlan ter Nightmare Logic). Vsekakor pa ga lahko že lepo postavimo med grind vrhunce letošnjega leta. Tako je – grind! Lock Up so namreč zvesti šoli originalnega grindcora – ponujajo hitre, dokaj kratke komade, na trenutke so enolični, ves čas brezkompromisni in pri njih ni iskati tehničarskih presežkov tipa Dying Fetus, Benighted ali pa še koga.

Mogoče spet pljuvam pred pohvalo. Nope, zgolj vas postavljam pred dejstva.

Demonization bo vsekakor pritegnil fane zgodnjih Napalm Death ter poznih Brutal Truth in to sta dve edini referenci, ki ju zares potrebujete. Namreč, čeprav se kot bobnar vedno najprej zalimam za boben, kadar gre za grind CD, pa se tu ne morem. Vsaj ne toliko. Namreč, jasno mi je, da Nick Barker, človek s tako nabijaško kilometrino, ki obsega vse od Cradle Of Filth prek Dimmu Borgir, Brujeria, Possessed, Testament, Benediction itd., ne bo zajebal. In ni – še več: dodal je rom-tom-tom bobenček, ki ga poznate predvsem tisti, ki častite extremni metal poznih 80-ih ali zgodnjih 90-ih, s čimer je popestril svoje brezhibno tolkalsko izvedbo. Boben je perfekten in pika.

A dve referenci, ki sem ju omenjal, sta kitara in vokal.

Čeprav je kitarist v Lock Up Anton Reisenegger iz odličnih Pentagram Chile in še boljših Criminal ali pa kultnih Brujeria, se sliši, da so riffi plod – basista. Namreč, enega in edinega Shanea Emburyja, ki je več kot očitno par desetletij življenja preživel ob Jesseju Pintadu in Mitchu Harrisu. Ja, riffi na Demonization so gotovo podaljšek tega, kar vsaj od leta 1989 ponujajo Napalm Death. Brujeristični kvazi nu-metal riffi, ki jih je par desetletij nazaj zabetoniral Dino Cazares, so tu v manjšini … oh, kaj kurac – ni jih. Hvala bogu. Riffi na tej plošči so totalen Napalm Death worship in bodo spomnili predvsem na albuma Utopia Banished (v epskem Demonization komadu ter v Instruments Of Armageddon) in Time Waits For No Slave (ostali komadi). Za-koon! Pa tudi sliši se, da je komade aranžiral Embury – te strukture so čisto grindersko ponarodele, a več kot učinkovite. Mogoče se vam zdi vse skupaj kot en velik deja vu, a gotovo ta deja vu ni slab.

Vokalno pa me je album prikoval na tla, ker me je spomnil na Brutal Truth in do neke mere na Pig Destroyer (še posebej obdobje albuma Rotten Limb). Krike Tompe Lindberga je nasledil manijakalni miks kruljenja in kričanja Kevina Sharpa, ki spomni na obdobje kultne klasike Need To Control, čeprav se tudi zelo naslanja na zadnja leta Brutal Truth, še posebej album Endgame. In deluje – Sharpov način podajanja besedil je odlični komplement kitarskim riffom in ušesa parajočem basu, vsekakor pa se res podajo k Barkerjevemu bobnanju.

Vse skupaj deluje kot pravi grindcore kaos v najboljšem pomenu besede.

Nabavite tole ploščo! Takoj!

twitter facebook