recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

24. 11. 2011  Dislike - Delete  (samozaložba, 2011)
Grindcore stroj s človeškim sporočilom!

Zadnje čase se spet poglabljam v svet Cameronovega Terminatorja, stroja, ki v tetralogiji z vsakim delom gradualno vse bolj in bolj raziskuje svojo človeškost oz. človeške poteze, ki se očitno lahko aplicirajo na njegov mehanski in nečloveški ustroj. Stroji postajajo pametnejši, samostojnejši in bodo nekoč nadomestili človeka, ki bo potem verjetno nekje ves len in v svojem svetu sanjal o tem, kar bi lahko bil, če ne bi hotel biti bog.

Tema ni nič novega - v glasbi so jo predelali Fear Factory, v filmu brata, ki sta posnela Matrico in verjetno še kje. Vsega človek ne more vedeti. Saj ni stroj. Pa še ti ne vedo vsega, se le hitro učijo.

Zdaj sem že zavil poti, ampak misli mi šibajo sto na uro, ko poslušam 2. album požeške grindcore zasedbe Dislike, ki se mu reče Delete. Prvenec Control iz leta 2006 je za fante, ki so svojo pot že zdavnaj začeli in utrdili v hrvaškem in ex-Yu undergroundu, bil resda čudovit izdelek, poln kakovostnega in zašusanega grinda. A še vedno preveč človeški, poln tako stremljenja k perfekciji kot napak in naivnih trenutkov.

Zato je naslednik Delete iz leta 2011 toliko bolj napreden. Boljši. Bolj učinkovit. V vseh pogledih. Zdaleč od tega, da bi poslušali nek perfektno strojni grind, a vidi oz. sliši se, da so se fantje učili iz preteklosti in naredili plato, ki je mnogo bolj jasna, agresivna, ''tight'' in primerljiva z marsikaterim ''večjim'' grindcore izdelkom danes (če me vprašate, tale plata sesuje zadnji dve od Brutal Truth npr.). Je še vedno kratka, a se v tej kratkosti nikoli ne prepusti klišejem, predvidljivosti, ne postane dolgočasna že po drugem komadu. Od začetka do konca je vse boljša (Wormrot bi se lahko marsikaj naučili od njih).

Komadi tako v kratkem času povedo vse - človek je odveč, stroji prevladujejo. In vokalist Smole, basist Filip (ex-Sprovod), bobnar Dena (ex-kitarist v Senseless) in kitarist Gera imajo sporočilo - človek ne sme izginiti v stroju, v njegovem hrupu ali finesah. Človeštvo mora prevladati. In to sporočilo prenašajo kot stroji, kar je zanimiva ironija, saj je album odigran skorajda robotsko perfektno, prav s tem pa poudarjajo, kako človek lahko stremi k perfekciji, a je morda bolje, da je ne doseže.

In zveni ... Joj, kako dobro zveni. Vsi inštrumenti so res v odličnem razmerju, kar se tiče zvoka - naraven ''šmajser'' boben, jasna in ostra riffaža, jasen in kruleče-kričeč vokal, najboljši pa je definitivno bas, ki zveni kot miks med Lilkerjem in tistim od Macabre. In to je vse posneto v domačem studiu. Deri!!!

Edina slaba točka? Prekratko!

A to je grindcore! Deri - melji - ne dosađuj!

 

twitter facebook