recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

2. 10. 2013  Paragoria - Decomposition of Mind  (On Parole Productions, 2013)
Če ob poslušanju tega albuma ne boste zavihteli svojega lasišča, potem vam manjka par ušes!

Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da slovenska scena preseneča z zanimivimi izdelki. Pojavilo se je lepo število kvalitetnih  thrash, heavy, black metal izdelkov. Vsekakor domača scena lahko konkurira mednarodnim izdajam. Na vrsto so tokrat prišli Savinjčani Paragoria, ki so udarili kot strela z jasnega. A tu ne gre za novopečeno skupino, prej so namreč igrali pod imenom The Scourge, ki so stilsko bolj ustrezali oznaki thrash metal. In tudi v samem thrashu so pokazali precej zanimivih idej, a thrash metal jim ni bil dovolj. Sicer pa je thrash metala kar nekaj po Sloveniji. The Scourge so se preimenovali v Paragoria, prišlo je do zamenjave bobnarja, še bolj pomembno je, da je prišlo do zamenjave stila, kljub temu da thrash metal niso v celoti zanemarili. No, zrastle so tudi brade, zato so po svoje dozoreli.

Pri poslušanju prvenca Decomposition of Mind se poslušalec zave, da skupina posega po vrlinah obojega, starošolskega ter modernega metala. Moderno bi lahko opredelil, da se ne naslanja le na eno metalsko podzvrst, temveč jih je moč zaznati več.

Z otvoritveno skladbo Abortion Paragoria nekako napovejo, kakšen recept oz. recepte so ubrali. Pojavi se lepo število asociacij. V osnovi bi se lahko reklo, da gre za death metal, po tem ko človek usliši kakšne riffe v stilu Morbid Angel. Po drugi strani pa skupina precej poudarja groove. Tu sicer ni v ospredju Panterin groove, temveč bolj spominja na tisti močni groove, ki ga uporabljajo velikani francoske scene Gojira. Počasni deli pa spominjajo na kakšne death/doom zasedbe. S tem skupina pridobi ogromno na sami dinamiki. A tu se zgodba še zdaleč ne konca.

Posebej je treba omeniti vokalni napad, ki je sestavljen iz dveh kruležev in bolj kričečega tipa vokala v stilu Slayer. Globoki krulež je pripisan Matjažu Parfantu, malo manj globoki pa basistu Jerneju Štorglju, ki pa dodaja obema kruležema odlično vokalno dinamiko s kriki v stili Toma Araye.

Vsak inštrument zapolni svojo vlogo izjemno. Kitare definitivno postrežejo z raznolikimi riffi, dvoglasji, tu pa tam je moč slišati kakšno solažo. Verjetno najbolj izstopajoča solaža je v skladbi Devoured By Artificial Guilt, ki s svojo nalezljivostjo deluje nekam čustveno. A brez dobre ritem sekcije Paragoria ne bi prišli do bistva. Ekstremni metal (s čimer bi lahko opredelil Paragorio) dandanes ne pride do izraza, če nima dobrega bobna. Boben postreže z blasti, hitrimi pedalimi ter domiselnimi prehodi. Vsekakor boben ni v ozadju.

Kar dela Paragorio po vsem opisanem dodatno zanimivo, je nepredvidljivost. Njihove strukture so nepredvidljive in polne zanimivih obratov. Vzemite si za primer Perilous Thoughts, Embryo, Human Mecha, Moribound Inborn ter fenomenalnega Mass Massacre. Za slednjega se lahko trdi, da gre za najbolj adrenalinski komad, ki poslušalca prisili, da albuma ne posluša na miru. Mass Massacre je odličen povod za moshanje na koncertu.

Po devetih potresnih sunkih Paragoria svoj prvenec zaključi z mirno inštrumentalno skladbo Last Wish, kjer sprva izstopa solo kitara, zaključi pa se vse skupaj s prijetnimi klavirjem. S tem se lahko potegne črto in potrdi, da je Paragoria slovenski sceni s tem izdelkom podala svežino, ki pa je ekstremna.

Pohvaliti je treba tudi sam zvok izdelka, ki je modernim pogledom primeren, a tu ne gre za kakšno pretirano spoliranost, katere se poslužujejo razne ameriške komercialne skupine. Dobro delo je treba pripisati Maticu Mlakarju, ki je poskrbel, da bo album močno grmel v vaših zvočnikih. V avtomobilu seka!

Skupina je s prvencem pokazala, da ima jajca. Slišijo se preverjene formule, po drugi strani pa je prav užitek slišati ekstremnost, ki se zgleduje po starošolskih death metal skupinah, malo bolj novejših, kot so Gojira, Dying Fetus, Misery Index ter celo progresivnih, kot sta seveda Death in Atheist. Vsekakor gre tu za širok spekter. Če ob poslušanju tega albuma ne boste zavihteli svojega lasišča, potem vam manjka par ušes!

Kvartet iz Savinjske doline je z Decomposition of Mind pokazal, da ima veliko potenciala. Album je poln presenečenj in upajmo, da bodo presenečali tudi v prihodnje.

Avtor:
twitter facebook