recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

14. 4. 2020  Caustic Wound - Death Posture  (Profound Lore, 2020)
Riffi niso neko spastično, hrupno sranje, ampak so v tistem klasičnem udarnem slogu Hellhammer in starega death metala. Dobro tečejo in se ujamejo z zelo kompetentnimi bobni.

99% procentov grinda, ki ga slišim, je zanič. Ponavadi zato, ker ima isto težavo kot ostale obskurne pod-pod-podzvrsti katerekoli glasbe: obstaja nek recept, ki se ga je potrebno držati, da glasba še spada v določeno zvrst. Rezultat je ponavadi ta, da se band tako zelo trudi izpolnjevati te kriterije, da vmes pozabi narediti poslušljivo glasbo. Grindcore ponavadi zveni spastično in podivjano, ker tak pač mora biti, a si na koncu itak nihče nič ne zapomni, ker vse zveni isto. In ne, ni treba, da je tako, ker so Repulsion in Terrorizer dokazali, da se da stvari streči bolje; karkoli manj od tega je za moje pojme lenoba.

Caustic Wound imajo veliko komadov, ki zvenijo precej podobno, to drži. Raznolikost je ena tistih stvari, ki manjka prvencu Death Posture, sploh na področju tempov, ki so vsi bolj ali manj isti. A so pesmi posamezno vse kul za poslušat in imajo tisti agresiven zalet, ki bi gotovo občinstvo v živo spodbudil k premikanju. Riffi niso neko spastično, hrupno sranje, ampak so v tistem klasičnem udarnem slogu Hellhammer in starega death metala. Dobro tečejo in se ujamejo z zelo kompetentnimi bobni.

Ostuden vokal in ena izmed najboljših »surovih« produkcij, ki sem jih slišal zadnje čase, poskrbita, da imajo Caustic Wound dodatno identiteto ter vzdušnost. Kitare so močvirnate, zelo basovske in imajo skoraj stonerjevski zvok, obenem nedifiniran, a zelo prodoren, kar mene naravnost spomni na gnilobo in propad. Bobni so zelo prostorni, kot bi jih posneli v nekakšnem skladišču.

Ja, pesmi bi lahko bile bolj raznolike, ampak Caustic Wound s prvencem Death Posture za moje pojme izpolnijo cilje, ki so si jih zadali. Ne želijo zveneti kot tisti punkovski, lajajoč grind ali pa kvazi-intelektualno predrkavanje čudnih akordov čez blast beate, pač pa se rajši sklicujejo na stare klasike, ki jih zmešajo v močvirnato, temno, vzdušno maso zvoka, kjer se vseeno razloči vsak posamezen del. Rezultat je albumska izkušnja, ki prikliče podobo hitrega vlaka, katerega proga pelje direktno v zid in katerega potniki se tega zavedajo že od začetka vožnje, a so vseeno stopili gor.

twitter facebook