recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

29. 1. 2012  Gallows - Death Is Birth  (Thirty Days Of Night, 2011)
Če je Carter na albumu Grey Britain omenjal ''Fuck the World'', MacNeil omenja ''You Say Fuck the World,… I Say it's Already Fucked''.

Nov pevec, nove perspektive, novi cilji. Tako naj bi se nekako glasile ideje zasedbe Gallows. In kako naj bi to vplivalo na nas? Glede na to, da smo bili oboževalci skupine ravno zaradi bivšega pevca in izredno karizmatičnega Franka Carterja? Ne boste verjeli, ampak zadeva je boljša, kakor bi si lahko predstavljali! Gallows so ponovno presenetili in z novo pridobitvijo naredili izdelek, ki sega vse do korenin hardcore punka.

Torej mnogi boste sovražili, ostali vzljubili, tako nekako bi se lahko zadeva na hitro lahko rešila in bi Gallows začeli deliti na klan Frank Carter (kateri je v tem času že ustanovil novo skupino, ki sliši na ime Pure Love) in na klan Wade MacNeil (ex-Alexisonfire, Black Lungs). Ampak lahko bi se tudi malo ustavili in se poglobili v to. Seveda je bil Carter super v vseh pogledih Gallows, kar se je tudi izražalo v njegovem dretju, v katerem se je čutila celotna strast. MacNeil, na drugi strani, pa je bil bolj ali manj znan po svojem ''hrapavem'' petju in je bil bližje ostalim skupinam, kakor punk-u.

Torej, kako potem vpliva tisto ''hrapavo'' petje na Gallows in kakšen zvok nam ponuja Death Is Birth? Seveda je dvom prisoten, dokler se ne začne prva skladba Mondo Chaos in ''ne me jebat'', pojavi se vprašanje ali je na obli še kakšen Wade MacNeil, ker tole ni njemu prav nič podobno in je čista norija. Če je Carter na albumu Grey Britain omenjal ''Fuck the World'', MacNeil omenja ''You Say Fuck the World,… I Say it's Already Fucked'', pa da ne bo prišlo do nesporazuma, ker ne gre za kakršnokoli grajo do Carterja, ampak samo nadgradnjo skupine Gallows. In tega se skozi celoten album tudi drži, tisti pozabljeni ''attitude'' HC-punk veje, ki je bil slišan pri skupinah v 80-ih. Seveda ni tukaj samo Mondo Chaos najbolj svetla točka albuma, ampak imamo na njej še preostale 3 skladbe (Hate! Hate! Hate, Death Is Birth ter True Colours), prav tisti duh, ki so ga včasih delali Minor Threat, The Exploited in pa Dead Kennedys.

Tudi za tiste, ki ste mislili, da bo nova pridobitev omehčala Gallows, se motite. Tukaj ne gre za Alexisonfire in tudi ne gre za njegovo indie rock skupino Black Lungs, ampak izključno za Gallows in željo po ustvarjanju neizpolnjenih sanj. Death Is Birth nam ne ponuja samo morilske krike ampak tudi jezno obarvane kitare, ki nam jih ponudi Steph Carter (brat Frank-a) in nam s tem tudi zagotovi, da Gallows niso odvisni samo od karizmatičnega pevca ampak od celotne skupine.

twitter facebook