recenzije

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

banner
banner

recenzija

22. 2. 2012  RAM - Death  (Metal Blade, 2012)
Crunchy zvok kitar, galopiranje, atomski screami, hitre solažice, Painkiller bobni, vse je tu! Pa je res vse tako dobro?

"Heavy metal naj živi!" bi zaklical naš urednik v pozdrav. Res je, naj živi! V primeru, da bomo deležni takih plošč, se oldskul heavy metalcem lahko samo smeje. Crunchy zvok kitar, galopiranje, atomski screami, hitre solažice, Painkiller bobni, vse je tu! Pa je res vse tako dobro?

RAM nikakor niso novinci na sceni. Njihovi začetki segajo v leto 1999. Do zdaj so izdali tri albume in zadnji, naslovljen Death, je nasledil leta 2009 izdanega Lightbringer. Sami pravijo, da je nova plošča za njih neke vrste ponovno rojstvo. To je prvi CD, na katerem igra basist Tobias Peterson in prvi pod okriljem Metal Blada. Cilj, ki so si ga zadali, pa je očitno preigravati heavy metal na način kot so to počeli bendi v osemdesetih.

Po slabih treh minutah atmosferičnega uvoda, ki daje ime plošči, se začne zares. Prvi rif zveni, kot da bi na Youtubu gledal video "how to play heavy metal on guitar". Še zvok je tak. Comes From The Mouth Beyond je drugače super komad, le mogoče malo preveč razpotegnjen s srednjim počasnim delom. Heavy metal tempo ne popušča, tu je I Am The End, ki kar preveč zveni kot Judas Priest. Po njem sledi 25 sekund počitka za ušesa (kao intro) in potem šus naprej.  Ok, polovica plate, pa še ni bilo bednega komada? Hecno, nekje je sigurno en hakeljc. Na vrsti je številka šest in spet asociacija. Tokrat na Black Sabbath. Skoraj 7-minutna balada z naslovom Frozen ima v Sign Of The Southern Cross očitnega vzornika. Sledi mogoče najboljši komad na plošči. Res naspidiran Under The Scythe, ki je narejen nekako v Painkiller slogu.  Ploščo zaključijo Hypnos, Flame Of The Tyrants in 1 7 7 1.

Verjetno ste opazili, da sem dostikrat omenil, na kaj spomne določen štikelc. Moj namen ni bil, da vam čisto opišem komade in v bistvu razkrijem vse. To bi slej kot prej ugotovili tudi sami. RAM so očitno preveč zares vzeli namero, ki sem jo napisal višje. Album kot celota zveni kot reciklaža NWOBHM rifov (to bo tisti hakeljc!). Da bi vse skupaj poudarili, so očitno uporabili še snemalno opremo iz časa, ko so Iron Maiden posneli Piece Of Mind. Steve Harris je v nekem intervjuju izrazil zaskrbljenost nad tem, da so Dream Theater snemali bolj kvalitetne demo posnetke, kot oni končne izdelke. In če je starostam heavy metala uspelo narediti miselni preskok, kako to, da ga ne uspe skupini, ki je na sceni dobrih 10 let?

Death ni slaba plošča, le veliko novega ne ponudi. Garantiram vam, da boste po prvem poslušanju zelo navdušeni. In prav tako sem prepričan, da boste po drugem že manj. Ko bi le ne zvenelo tako prežvečeno.

 

twitter facebook