recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

22. 2. 2012  RAM - Death  (Metal Blade, 2012)
Crunchy zvok kitar, galopiranje, atomski screami, hitre solažice, Painkiller bobni, vse je tu! Pa je res vse tako dobro?

"Heavy metal naj živi!" bi zaklical naš urednik v pozdrav. Res je, naj živi! V primeru, da bomo deležni takih plošč, se oldskul heavy metalcem lahko samo smeje. Crunchy zvok kitar, galopiranje, atomski screami, hitre solažice, Painkiller bobni, vse je tu! Pa je res vse tako dobro?

RAM nikakor niso novinci na sceni. Njihovi začetki segajo v leto 1999. Do zdaj so izdali tri albume in zadnji, naslovljen Death, je nasledil leta 2009 izdanega Lightbringer. Sami pravijo, da je nova plošča za njih neke vrste ponovno rojstvo. To je prvi CD, na katerem igra basist Tobias Peterson in prvi pod okriljem Metal Blada. Cilj, ki so si ga zadali, pa je očitno preigravati heavy metal na način kot so to počeli bendi v osemdesetih.

Po slabih treh minutah atmosferičnega uvoda, ki daje ime plošči, se začne zares. Prvi rif zveni, kot da bi na Youtubu gledal video "how to play heavy metal on guitar". Še zvok je tak. Comes From The Mouth Beyond je drugače super komad, le mogoče malo preveč razpotegnjen s srednjim počasnim delom. Heavy metal tempo ne popušča, tu je I Am The End, ki kar preveč zveni kot Judas Priest. Po njem sledi 25 sekund počitka za ušesa (kao intro) in potem šus naprej.  Ok, polovica plate, pa še ni bilo bednega komada? Hecno, nekje je sigurno en hakeljc. Na vrsti je številka šest in spet asociacija. Tokrat na Black Sabbath. Skoraj 7-minutna balada z naslovom Frozen ima v Sign Of The Southern Cross očitnega vzornika. Sledi mogoče najboljši komad na plošči. Res naspidiran Under The Scythe, ki je narejen nekako v Painkiller slogu.  Ploščo zaključijo Hypnos, Flame Of The Tyrants in 1 7 7 1.

Verjetno ste opazili, da sem dostikrat omenil, na kaj spomne določen štikelc. Moj namen ni bil, da vam čisto opišem komade in v bistvu razkrijem vse. To bi slej kot prej ugotovili tudi sami. RAM so očitno preveč zares vzeli namero, ki sem jo napisal višje. Album kot celota zveni kot reciklaža NWOBHM rifov (to bo tisti hakeljc!). Da bi vse skupaj poudarili, so očitno uporabili še snemalno opremo iz časa, ko so Iron Maiden posneli Piece Of Mind. Steve Harris je v nekem intervjuju izrazil zaskrbljenost nad tem, da so Dream Theater snemali bolj kvalitetne demo posnetke, kot oni končne izdelke. In če je starostam heavy metala uspelo narediti miselni preskok, kako to, da ga ne uspe skupini, ki je na sceni dobrih 10 let?

Death ni slaba plošča, le veliko novega ne ponudi. Garantiram vam, da boste po prvem poslušanju zelo navdušeni. In prav tako sem prepričan, da boste po drugem že manj. Ko bi le ne zvenelo tako prežvečeno.

 

twitter facebook