recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

11. 6. 2014  Hatriot - Dawn Of The New Centurian  (Massacre Records, 2014)
Pure Zetrociousness!!!

Ko smo pri poslušanju Exodus albuma Tempo Of The Damned slišali v komadu Scar Spangled Banner tisto nesmrtno vrstico ''I'm no patriot, just a HATRIOT'', si verjetno nismo mislili, da bo dobro desetletje kasneje vrli bojevnik ameriške thrash metal scene, Steve Zetro Souza, vodil bend prav s tem imenom. Vseeno njegov break-up z Exodus ni šel najbolje skozi, delovanje v Dublin Death Patrol s Chuckom Billyjem in drugimi (da ne omenjam projekta AC/DZ) pa se je – ne razumite me narobe, nimam nič proti DDP! – kazalo zgolj kot še ena potrditev, da možakar hkrati hoče biti del scene (kar na koncu koncev z nesmrtno zapuščino Exodus albumov, na katerih je pel, tudi je in bo večno ostal!), a ne preveč. Vikend bojevnik neke vrste.

A potem je leta 2011 z demom na plan prišel bend Hatriot, v katerem je Zetro v maniri kakšnega Maxa Cavalere najprej zaposlil še sina Codyja kot basista (na demu Hatriot) in leto dni kasneje še Nicka Souzo (kot bobnarja, in sicer na demu The Violent Times Of My Dark Passenger). Ves čas je v bendu še Kosta V. kot glavni kitarist, riffaško dopolnjevanje pa mu danes nudi še J. C. Cole. Demoti so eno, a s plato Heroes Of Origin, ki je izšla lani (prav tako prek Massacre Records), je jasno, da Zetro ne namerava več sedeti križem rok in pustiti, da bo njegov pristno jezen glas (ki zahvaljuoč Garyju Holtu od albuma Tempo Of The Damned dalje, kot trdi Gary sam, ne spominja več na cheezy kopijo Bona Scotta) ostal stvar zaprašenih platenšpiler kolekcij in spominov oboževalcev sanfransiške thrash metal scene.

Leto 2014 je prineslo album Dawn Of The New Centurian (marsikje naveden tudi kot Dawn Of The New Centurion), ki je vsekakor bil pomemben za sceno tako februarja, ko je izšel, kot je sedaj v očeh dejstva, da je Zetro šel nazaj v Exodus in vsi vemo, da možakarji kljub dejstvu, da je Gary Holt izredno okupiran s Slayer, imajo namen igrati v nedogled (in že snemajo novo plato). Čas bo le pokazal, kako se bo to odražalo na prihodnosti Hatriot, ki ga Souza ne misli pustiti ob strani ali pa na Exodus, kjer bodo 3/5 benda čakale, kdaj bosta svoje obveznosti znala uskladiti pevec in kitarist, ki je hkrati šef benda.

A to so stvari za debate ob poslušanju recimo albuma Fabulous Disaster, mi se končno raje osredotočimo na Dawn …

Drugi album Hatriot je izredno dolg. 50 minut ni kar tako, še posebej, če se dolžina vaših najljubših thrash plat giblje med 35 in 40 minutami (z izjemo kultnega Reign In Blood). Na koncu koncev, je 50 minut dolga doba, ki je še Metallica s svojimi kultnimi ploščami včasih težko držijo zanimivo in dinamično. A Zetru in Hatriot to, drznem si reči, uspeva.

Dawn … nam postreže tako s hitrimi komadi, ki vključujejo tipične Bay Area riffe (very Testamentish), podkrepljene z dobrimi, včasih klasičnimi, večkrat pa tudi precej modernimi solažami (res sem dobival asociacije na Revocation, Havok in The Black Dahlia Murder – kar se solaž tiče!), precej občutne gang vokale, zelo dobro zveneč bas (bolj Dan Lilker kot pa Jack Gibson) in kolikor toliko razgibane bobne, ki niso niti presežek, a hkrati niso tak dolgčas, kot ga danes izvajajo kakšni mlajši predstavniki thrasha, ki so si za vzor vzeli zgolj eno bobnarsko pasažo od Vio-Lence.

Tudi komadi so med seboj dokaj različni (pa že zgolj zaradi dejstva, da jih par presega 7 minut trajanja) – nekateri so full blown thrash metal napad, medtem ko se drugi spogledujejo z dinamiko najboljših časov Iced Earth ali kasnejših speed in thrash izdelkov, recimo kakšne druge plate Forbidden, kasnejših Testament. Odlična primera – otvoritveni From My Cold Dead Hands in kasnejši The Fear Within.

Seveda pa si moramo priznati, da bend izžareva specifično privlačnost prav zaradi dejstva, da ga vodi Zetro. Le-ta je z leti kljub ne pretirani dinamičnosti vokaliziranja, svoj vokal res ojačal in ga spremenil v učinkovito in brutalno orožje. Če vas je šokiralo, kakšen vokal je znal spraviti iz sebe na albumu Tempo Of The Damned (napram recimo zgodnejšim stvaritvam zasedbe Exodus), vas bo zdaj razveselilo dejstvo, da je ne samo obdržal moč vokala, ampak tudi znotraj močnega izražanja podal še par nians (clean vokal, ki spominja na kasnejše Kreator stvaritve, ki pa se res pojavi mislim, da le enkrat in še to ne za dolgo; občasno skorajda kruljenje (če se dolgo družiš s Chuckom, hm hm) itd.).

Možakar je tematsko zelo na tekočem – vojne, umori, trpljenje, celo Pussy Riot … vse boste našli noter. No time for dungeons and dragons!

Zdaj bo edino zanimivo gledati, kaj se bo dogajalo s Hatriot, ko bo Zetro spet sedel na dveh stolih. A to več pravzaprav ni stvar te recenzije ...

twitter facebook