recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

recenzija

19. 7. 2011  Unearth - Darkness In The Light  (Metal Blade, 2011)
Album je ljubezen na prvi posluh. Je metafora za najbolj popolno ljubezen, česar ni, ker niti mehiške limonade ne znajo izraziti emocije tako kot Unearth z melodiko. Če bi In Flames izdali takšen album, bi imel trdega še en teden skupaj.

Včasih se splača na kakšen album počakati kakšno leto več. Bend potencialno opravi kakšno turnejo več, obenem si več časa vzame za novi album, kar se ponavadi kaže v bolj dodelanih skladbah,vendar lahko to predstavlja tudi dilemo za skupino, da bo s svojim eksperimentiranjem zabluzila. Brez skrbi, z Unearth se slednje ni zgodilo. Imeli so le težave z bobnarjem, vendar  jih je na srečo rešil bobnar od Killswitch Engage Justin Foley, ki je svoje delo opravil fenomenalno.

Unearth so s prejšnjim albumom The March (2008) delovali malce zgubljeno, ker so po nekaj odmevnih skladbah v drugi polovici albuma zgubili rdečo nit. Ni in ni šlo v uho. Darkness in the Light pa to rdečo nit za razliko od The March obdrži do konca albuma. Resda album ni dolg niti 40 minut, a na leto pade bolj malo albumov, pri katerih takoj po koncu stisnem tipko repeat, da se zrajcam še enkrat. Darkness in the Light je tisto, kar pogrešam pri današnjih In Flames. Je melodičen, je agresiven in je nabit s pozitivizmom. Če bi In Flames izdali takšen album, bi imel trdega še en teden skupaj.

Prvih šest skladb je čisto adrenalinsko doživetje. Prepletanje melodike, hitrega riffanja, grobih ter spevnih vokalov, breakdownov ter dinamičnega bobnanja je kar konkretna doza. Na srečo se pojavi skladba Equinox, ki vso norijo, vse te blaste pomiri za kratek čas, nato sledijo še 4 skladbe adrenalina. Melodičnost tega albuma je zelo nalezljiva, za oboževalca garantiram, da bo imel večkrat kurjo polt. Edina stvar, ki bi lahko motila, so občasni spevni vokali basista, če seveda tega ne marate, a imajo odličen ''sing-a-long'' naboj. Mogoče je tudi soliranja preveč, Unearth kitarista sta namreč v zadnjih letih postala hitrostni drkalici, a še vedno se v teh solažah najdejo tudi počasnejši melodični deli, ki vlečejo k nadaljnemu poslušanju.

Vsak član opravi svojo vlogo opravi zelo dobro. O kitarah se je že dosti povedalo. Odlično se izkaže tudi bobnar Justin Foley, ki ste ga vajeni v Killswitch Engage, a zanimivo je, da je šele pri Unearth pokazal svoje sposobnosti, kar se tiče hitrosti. Pevec Trevor Phipps ostaja zvest svojemu hardcorovsko obarvanem vokalu, je pa zato več spevnega vokala, ki ga priskrbi basist John Maggard. In ko smo že pri bas kitari, je treba omeniti, da se tokrat dejansko slišijo linije, kar je predvsem zasluga Adama Dutkiewicza, ki s svojim masivnim zvokom Unearth naredi še močnejše.

Darkness In The Light je nedvomno najboljši album po Oncoming Storm. Morda je kratek, a vsa pozitivnost in hardcorovski pristop besedil ''don't fuck with me, my family and my friends'' potrjuje, da Unearth ne smemo odpisati kar tako. Album je ljubezen na prvi posluh. Je metafora za najbolj popolno ljubezen, česar ni, ker niti mehiške limonade ne znajo izraziti emocije tako kot Unearth z melodiko. Darkness in the Light si upam uvrstiti na sam vrh letošnjih metalcore izdaj in če še vedno upate, da bo metalcore poniknil, se motite.

Dokler se za glasbo gara in dokazujee z odličnimi energičnimi nastopi, bodo takšni bendi še dolgo naokoli.

Avtor:
twitter facebook