recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

10. 8. 2014  Darkest Hour - Darkest Hour  (Sumerian Records, 2014)
Album Darkest Hour vam ne bom odsvetoval poslušati, ker sem mnenja, da si morate pri omenjeni izdaji sami ustvariti mnenje, ker konec koncev gre le za Darkest Hour – in želim, da sami občutite, kje so ga ''usrali''.

Z leti človek dobi nove ambicije in tudi nekakšne nove cilje, ki jih izoblikujejo v svojo prid –  kakršna njemu najbolj ustreza.

Takšen odnos prejmem tudi pri zadnjem album ameriške zasedbe Darkest Hour, katera je (bila) med drugim ena izmed tistih metalcore skupin, ki je držala razrahljano sceno pokonci. Ampak tudi tega je lahko kdaj konec in če že na samem začetku razočaram, lahko rečem, da gre to pri zadnji kreaciji, ki enostavno nosi ime Darkest Hour.

Torej, kot ste lahko prebrali v zgornjem odstavku, na albumu ne boste ravno našli najboljšega materiala, kot tudi ne zadovoljujočega mnenja – no odvisno od posameznika.

V praksi smo spremembe novih izdaj občutili pri določenem menjanju članov, kar tudi lahko vidimo pri trenutni izdaji Darkest Hour, ki po odhodu Ryana Parrisha (sedaj sprošča svojo energijo pri Iron Reagan), ponuja Travisa Orbina, ki pa se je v preteklosti dokazoval pri Periphery ter Sky Eats Airplane (obe skupine meni osebno obupne).

Uvodno nam album Darkest Hour ponudi skladbo Wasteland, ki je na prvo poslušanje uvodno ''povprečno v redu'', ampak mi tisti ''catchy'' rock ritmi ne ustrezajo, kot tudi ne tisti pretirano ''posiljivi'' čisti vokali. Po eni strani razumem nekakšen korak naprej, po drugi pa me zadeva asociira na obupne All That Remains.

Opozarjam pa tudi, da kakšnega preskoka v nadaljevanju ne pričakujte, ker tudi če bosta skladbi Rapture In Exile ter The Great Oppressor instrumentalno malenkost mejili na album Hidden Hands Of A Sadist Nation, gre vse skupaj za nekakšno novodobno metalcore igranje, ki ne prinese nobenih izzivov, kaj šele zadovoljstva, kar posledično prinesejo tudi sledeče 4 skladbe, ki so pa samo še odvečne.

Preveč modernih progresivnih vložkov, ki preveč mejijo na djent, ki pa, kot sami veste, meni ne ustrezajo.

Pogrešam tisti čar, energijo, odnos, ki nam je bil dan pri Hidden Hands Of A Sadist Nation, Undoing Ruin ter The Eternal Return, kjer je poslušalec lahko še vedno rekel, da so ena redkih skupin, ki so obstali v prodanem žanru oz. preveč spominjajo na patetične All That Remains. Škoda.

Album Darkest Hour vam ne bom odsvetoval poslušati, ker sem mnenja, da si morate pri omenjeni izdaji sami ustvariti mnenje, ker konec koncev gre le za Darkest Hour – in želim, da sami občutite, kje so ga ''usrali''.

twitter facebook