recenzije

Haspyd

Перехрестя двох вітрів

Liturgy

Origin Of Alimonies

Draconian

Under A Godless Veil

Liturgy

H. A. Q. Q.

Sufosia

Connection Failed

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

banner
banner

recenzija

14. 2. 2012  Lacuna Coil - Dark Adrenaline  (Century Media, 2012)
Predstavljajte si, da preživljate strastno noč z ljubeznijo svojega življenja. Želite si, da bi ta noč trajala večno, a v vašo sobo prileti strupena žuželka in vas piči.

Padete v anafilaktični šok in reši vas lahko le injekcija adrenalina, ki jo seveda dobite, a ob kombinaciji žuželkinega strupa postane adrenalin temen. Učinki temnega adrenalina so neznani, prve diagnoze pokažejo, da lahko postanete vampir, mutant ali oboževalec italijanske zasedbe Lacuna Coil, o katerih bo govora.

Torej, Lacuna Coil, ki so se po neposrečenem eksperimentu Shallow Life nekako uspeli vrniti na prava pota. OK, verjamem, da vam obrača želodec ob misli, da je bend italijanski, od koder naj bi bili dobri le Rhapsody (of Fire). A če iščete nezahtevno, bolj rockersko orientirano glasbo, kjer se prepletata moški in ženski, imate odgovor na dlani: Lacuna Coil. Dark Adrenaline je s kakšnim občasnim fillerjem zelo poslušljiv album, ki se ponaša z odlično produkcijo Dona Gilmoura (Bullet for My Valentine, Linkin Park). Najbolj hecno pri celotni zadevi je, da kitare niso poprej nikoli zvenele tako metalsko kot sedaj. Kljub temu, da se skladbe ponašajo z nezahtevno ritem sekcijo, preprostimi strukturami, Lacuna Coil uspejo vzdrževati dihotomijo med prijetnimi, poskočnimi ter melanholičnimi, počasnejšimi skladbami. Simpatična pevka Cristina Scabbia, ki je že krepko v MILF letih, se ne izkazuje le z eno barvo vokala, kar je zelo pohvalno. Cristina in moški vokalist Andrea Ferra imata odlično razdeljene vloge, vokalna dinamika je tu res dodelana. Posebnega primeru tu ne treba navajati. No, vseeno priredba R. E. M. Losing my Religion prijetno vleče na ušesa.

Lacuna Coil so za nekatere še vedno krepko pocukran bend, a odlična produkcija zelo pritegne. Preizkušeno; album je več kot ustrezen, če ga poslušate na kakšni prenovljeni lokalni cesti brez pretiranih ovinkov ob sončnem zahodu (seveda boste vse refrene že po prvem poslušanju prepevali).

*podatkov o dolgoročnih učinkih temnega adrenalina zaenkrat še ni, a zelo verjetno boste postali oboževalci Lacune Coil in na vsak način boste želeli okužiti vašega življenjskega sopotnika. Bog vas obvaruj žuželk!

Avtor:
twitter facebook