recenzije

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

banner
banner

recenzija

22. 4. 2018  Within Destruction - D E A T H W I S H  (Rising Nemesis Records, 2018)
Slam, muthafucka!

»Slam« policija opozarja: Within Destruction niso »slam«!

Gorenjsko-belokranjska »slam« zasedba Within Destruction je poslušalce te zvrsti glasbe in tudi marsikoga drugega navdušila konec prejšnjega meseca z izdajo že tretje plošče, Deathwish. Vsebuje 37 minut izjemno bolnih vokalov, temačnih melodij, zelo težkih riffov in nečloveško brutalnih ritmov. Občutljivim osebam poslušanje močno odsvetujemo – ostali pa »slammate« na lastno odgovornost.

Z drugim albumom, Void, so se jeseniški brutaličarji pokazali v svoji pravi luči. Čeprav je prvenec From The Depths kazal potencial, je ta bil slišan šele proti koncu plošče. Nato so fantje s singloma Bloodbath in Carnage, ki sta zapolnila vrzel med prvima dvema albumoma, svetu pokazali, česa so sposobni. A najboljše so do zdaj zares pokazali z albumom Void, ki je Within Destruction pripeljal k založbi Rising Nemesis Records, zelo delovni fantje pa so skupaj s podporo založbe, rastočega števila oboževalcev in s priporočili drugih bendov začeli počasi osvajati Evropo in svet. V dveh letih, ki sta pretekli od izida albuma Void, so Within Destruction po mnenju avtorja današnje Tolpe postali prvi na slovenski ekstremni sceni. Če je Noctiferia, ki junija slavi 20. obletnico svojega prvega albuma, počasi, a vztrajno osvajala predvsem Evropo, so Within Destruction to dosegli v desetkrat krajšem času. Vmes so prekrižarili Evropo, odpotovali v Korejo ter skrivaj ves čas delali na novem albumu, ki so ga v živo delno že predstavili na mesec dni trajajoči vseevropski turneji, ki so jo zaključili z veličastnim nastopom v Kinu Šiška. In mladeniči, ki so sposobni svojo glasbo popeljati daleč prek meja domače grude, gotovo morajo tudi znati napisati ploščo, ki jo želi slišati živelj daleč naokrog. In plošča Deathwish to vsekakor je.

Če ob strani pustimo internetne bojevnike, ki se ne morejo zediniti v tem, ali so Within Destruction »deathcore«, »brutal death metal«, »slamming brutal death metal« ali pa zgolj »slam« bend, in brez dotičnih kategorizacij damo priložnost 37 minutam albuma Deathwish, bomo kaj hitro ugotovili, da je tole kar masiven zvočni zalogaj. Zvokovno je ploščo, ki so jo fantje posneli več ali manj sami pod vodstvom kitarista Damirja Juretiča (z izjemo bobnov, ki so jih posneli v Avstriji), dokončno obdelal Will Putney, kitarist svetovno znane zasedbe Fit For An Autopsy. To, kar so Within Destruction že v osnovi zastavili kot ekvivalent udarcu asteroida, je Avstralec samo še izbrusil do potankosti. Plošča je od začetka do konca napadalna do vsakega kvadratnega centimetra vaših ušes, čeprav boste težke tone najbolj čutili prav v želodcu. Odlično!

A z moderno studijsko opremo je moč doseči marsikaj - tudi to, da nek načeloma mali muc rjove kot najstrašnejši lev. Na srečo pa je album Deathwish že v svoji osnovi kar krepak kralj živali, kar se vidi že po strukturi in »flowu« samih pesmi. Te so masivno agresivne – izbira tonov in ritmov kaže, da Within Destruction ne črpajo samo v klasičnem ameriškem brutalnem death metalu ali pa v modernem rušilnem deathcoru ali pa slamu, temveč se marsikdaj gibajo h temačnejšim izrazom čisto drugačnih, nepričakovanih muzik, kot sta recimo trap in dubstep. Dotični zvrsti se pokažeta predvsem v izbiri bobnarskega ritmičnega asortimana, kar odlično pokaže na primer konec komada Death Awaits Us All. Potem so tu refreni, ki so dostikrat podkrepljeni s temačnim skorajda simfoničnim instrumentarijem, s čimer se doseže svojevrstna apokaliptična grandioznost, dostikrat pa kakšen elektronsko zveneči efekt na začetku naredi stvar še toliko bolj privlačno.

Če pa odstranimo vse to – torej, vplive drugih glasbenih zvrsti, ki se praviloma izogibajo metalu, ali pa marsikateri zvočni efekt, nam še vedno ostane dokaj mračna masa apokaliptičnih vizij in temačnih tonov. Kitarista Damir Juretič in Kristijan Bajuk kombinirata death metalske zvoke z djentom, predvsem pa z morbidno temačnostjo klasičnih Meshuggah, naj pa vas ne čudi tudi občasni ovinek v kakšen nu-metalski miljé. Resda kratek, a vseeno. Ritem sekcija, ki jo tvorita basist Janez Skumavc in verjetno najhitrejši slovenski bobnar Luka Vezzosi, pa vsekakor kaže, da se album Deathwish napaja v različnih vodah, saj ekstremnemu metalu, ki vsaj po bobnih dostikrat spomni na Cryptopsy, Infant Annihilator in Cattle Decapitation, ponudi še veliko dozo gruva, za katerega skozi album začne veljati, da je definitivno eno najmočnejših orožij plošče Deathwish.

Tu je še vokal Roka Rupnika, ki je vsekakor znotraj glasbenega izraza surov, mračen in morbiden, čeprav trpi za podobnim problemom kot marsikateri vokalist v tej branži – nima neke lastne identitete. Rok super kruli, spušča paleto nečloveških zvokov, a če ga daš ob bok drugim pevcem slam ali pa deathcore žanra, se malce izgubi v poplavi vokalistov, za katere se zdi, da so  kruljenje in kričanje vadili s pomočjo istega YouTube videa. Je pa zato dobro slišati, kako ''tough'' izpade vokalni vložek gostujočega Duncana Bentleya iz zasedbe Vulvodynia, ki pride v Slovenijo 21. maja. Ta njegov »Deathwish on my mind …« del v omenjeni naslovni pesmi albuma je dober ali »hommáge« ali pa »joke« na kakšne beat down hardcorovce iz devetdesetih, recimo na Biohazard in njihovo sodelovanje s Cypres Hill v pesmi How It Is na kultnem albumu State Of The World Address. Vsekakor gre za del, ki je drzen in osvežujoč.

Poleg omenjenega Bentleya ploščo vokalno popestri še gostujoči Dickie Allen od irskih Infant Annihilator, medtem ko svoje kitarske strune v solaži komada Darkness Swallows Life posodi Adam de Micco kultnih ameriških norcev Lorna Shore. A mislim, da bi tudi brez njih Within Destruction dosegli zelo dober rezultat.

Pripravite se torej na potovanje v svet, ki mu grozi poguba in katerega pogrebni marš se neustavljivo giblje od prvega do zadnjega komada. Še enkrat opozarjamo – poslušanje albuma Deathwish zasedbe Within Destruction ni primerno občutljivim osebam. Bili ste opozorjeni.

Zdaj pa je čas za slam!

twitter facebook