recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

16. 2. 2014  Bayside - Cult  (Hopeless Records, 2014)
So tam, kjer so hoteli biti že od samega začetka.

Minilo je natanko deset let od prvenca Sirens And Condolences iz leta 2004 in ravno toliko let mineva odkar sem vzljubila skupino Bayside in njihovo mešanje post hardcora,grunga, rocka ter indie žanra.

V desetih letih se je za skupino marsikaj spremenilo. Od smrti bobnarja Johna ''Beatza'' Holohana leta 2005 pa vse do množične menjave članov in pa dvoma o praktičnem obstoju skupine.

Kljub težavam, katere so nastale v omenjenem obdobju pa skupina dokazuje, da so kos vsemu in, da najde izhod tudi v najtemnejših trenutkih in časih.

Za trenutni album lahko okvirno rečem, da gre za tisto, kar je manjkalo pri predhodniku Killing Time (2011), kar pa se občuti že pri uvodnih skladbah Time Has Come ter Hate Me.

Med seboj se obe razlikujejo a hkrati vsebujejo nekakšno povezovanje. Npr. vokalno si je zadeva precej lična, kjer prejmemo hrapavo - čisti vokal pevca Anthonya Ranerija, ki se dobro kombinira z briljantnimi kitarskimi vnosi kitarista Jacka O'Shea.  Je poslastica iz preteklosti, ki smo jo oboževali pri skladbah, kot so Masterpiece iz albuma Sirens And Condolences.

Instrumentalno oz. izven že omenjenih kitarskih vložkih pa lahko samo rečem, da gre za dobro sledenje vokalu ter kitari, ki se kot rezultat dobro vidi v celoti skladb.

V bolj agresivni luči pa se Bayside pokažejo pri skladbi You're No Match. Ne pričakujte sedaj težak HC in vokalno kričanje vsepovprek, ampak izpeljava igranja skozi inštrumente, npr. dobro primerljivo pri skupini Pearl Jam, kjer so instrumentalni deli težji, hitrejši in pa bolj udarnejši (v sklopu rock/grunge stila) a je vokal še vedno čist oz. doda samo določen hrapavost.

You're No Match je dokaz, da so skozi leta v določeni meri dorasli in odrasli na glasbenem področju, kar pa kot rečeno občutimo pri glasbi.

Za spomin na dobre stare čase pa nam za zaključek Bayside ponudijo The Whitest Lie, kjer je vse skupaj bolj nežno in bolj osredotočeno na album The Walking Wounded album (2007), kjer smo bili priča precejšnji dozi otožnega in depresivnega igranja. Kot poklon preminulemu bobnarju Beatzu.

Album št. 7 dokazuje, da po vseh zgoraj navedenih temnih trenutkih in obdobjih so Bayside še vedno trden steber v sklopu post hardcore žanra in so tam, kjer so hoteli biti že od samega začetka.

Avtor:
twitter facebook