recenzije

Liturgy

H. A. Q. Q.

Sufosia

Connection Failed

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

banner
banner

recenzija

16. 2. 2014  Bayside - Cult  (Hopeless Records, 2014)
So tam, kjer so hoteli biti že od samega začetka.

Minilo je natanko deset let od prvenca Sirens And Condolences iz leta 2004 in ravno toliko let mineva odkar sem vzljubila skupino Bayside in njihovo mešanje post hardcora,grunga, rocka ter indie žanra.

V desetih letih se je za skupino marsikaj spremenilo. Od smrti bobnarja Johna ''Beatza'' Holohana leta 2005 pa vse do množične menjave članov in pa dvoma o praktičnem obstoju skupine.

Kljub težavam, katere so nastale v omenjenem obdobju pa skupina dokazuje, da so kos vsemu in, da najde izhod tudi v najtemnejših trenutkih in časih.

Za trenutni album lahko okvirno rečem, da gre za tisto, kar je manjkalo pri predhodniku Killing Time (2011), kar pa se občuti že pri uvodnih skladbah Time Has Come ter Hate Me.

Med seboj se obe razlikujejo a hkrati vsebujejo nekakšno povezovanje. Npr. vokalno si je zadeva precej lična, kjer prejmemo hrapavo - čisti vokal pevca Anthonya Ranerija, ki se dobro kombinira z briljantnimi kitarskimi vnosi kitarista Jacka O'Shea.  Je poslastica iz preteklosti, ki smo jo oboževali pri skladbah, kot so Masterpiece iz albuma Sirens And Condolences.

Instrumentalno oz. izven že omenjenih kitarskih vložkih pa lahko samo rečem, da gre za dobro sledenje vokalu ter kitari, ki se kot rezultat dobro vidi v celoti skladb.

V bolj agresivni luči pa se Bayside pokažejo pri skladbi You're No Match. Ne pričakujte sedaj težak HC in vokalno kričanje vsepovprek, ampak izpeljava igranja skozi inštrumente, npr. dobro primerljivo pri skupini Pearl Jam, kjer so instrumentalni deli težji, hitrejši in pa bolj udarnejši (v sklopu rock/grunge stila) a je vokal še vedno čist oz. doda samo določen hrapavost.

You're No Match je dokaz, da so skozi leta v določeni meri dorasli in odrasli na glasbenem področju, kar pa kot rečeno občutimo pri glasbi.

Za spomin na dobre stare čase pa nam za zaključek Bayside ponudijo The Whitest Lie, kjer je vse skupaj bolj nežno in bolj osredotočeno na album The Walking Wounded album (2007), kjer smo bili priča precejšnji dozi otožnega in depresivnega igranja. Kot poklon preminulemu bobnarju Beatzu.

Album št. 7 dokazuje, da po vseh zgoraj navedenih temnih trenutkih in obdobjih so Bayside še vedno trden steber v sklopu post hardcore žanra in so tam, kjer so hoteli biti že od samega začetka.

Avtor:
twitter facebook