recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

15. 1. 2013  Cryptopsy - Cryptopsy  (samozaložba, 2012)
Z začetno skladbo Two-Pound Torch se lahko potrdi, da so Cryptopsy nazaj. Brutalni, tehnični, kaotični – takšni kot jih najbolje poznamo.

Leto 2012 je bilo plodno za death metal. Veliko pozornosti so dobili predvsem Dying Fetus, Cattle Decapitation in Cannibal Corpse. Da, ameriška death metal scena vedno postreže z dobrimi death metal izdelki, a še vedno se zato ne sme pozabiti na kanadsko death metal sceno, ki vedno preseneti, predvsem pa slovi po bolj tehničnem in kompleksnem pristopu kot ameriška death metal scena.

Po štirih letih so se vrnili Cryptopsy, ki so se mnogim zamerili s ploščo Unspoken King, ker je posegal po vrlinah aktualnega deathcora, uporabljen je bil pa tudi čisti vokal. Razočaranje starih oboževalcev, ki so prisegali na albume, kot so Blasphemy Made Flesh, None So Vile ter Whisper Supremacy, je bilo nepopisno.

Cryptopsy je čakal popravni izpit. Sprva je delovalo, da so Cryptopsy zaključili, ko je pevec začel delat na bolj rockerskem projektu, bobnar Flo Mounier pa se je ukvarjal s skupino Nader Sadek. A naenkrat je počilo. Cryptopsy so se zbudili in najavili album kar na samozaložbi po tem, ko so izstopili iz dolgoletne založbe Century Media.

Z začetno skladbo Two-Pound Torch se lahko potrdi, da so Cryptopsy nazaj. Brutalni, tehnični, kaotični – takšni kot jih najbolje poznamo. Torej, nič več breakdownov, čistih vokalov ter sterilnega zvoka. Na samonaslovljenem albumu se zvrsti 8 brezkompromisnih skladb, ki so precej kompleksno strukturirane. Pravzaprav ni slišati kakšnega pretiranega odstopa od preostalih albumov. Še vedno se pojavi občutek, da vse skupaj prenasičeno. Cryptopsy poslušalcu ne dajo dihat. Raznolikih riffov kar mrgoli, s strani bobnarja Flo Mounierja pa smo deležni same hitrosti, ki se lahko primerja le z najbolj ekstremnimi death metal skupinami. Seveda pa Cryptopsy ne bi bili posebni, če ne bi postregli s kakšnim jazzerskim vložkom, ki zelo izstopa v skladbi Red Skinned Scapegoat.

Vokal Matta McGachyja mogoče ne more konkurirati legendarnega Lordu Wormu, a roko na srce, nazadnje, ko je Lord Worm pel na albumu Once Was Not, je zvenel kot ostarel pes, ki je glasilke izgubil že v mladih letih. Tako da je Matt več kot ustrezna izbira.

Za ta album se je vrnil celo kitarist Jon Levasseur, ki je odgovoren za marsikateri legendarni Cryptopsy album. A na žalost je Jon odšel, zapustil pa je le še en izjemen izdelek, ki je vrnil zaupanje v Cryptopsy in na splošno gledano, da tudi stari kanadski prdci še vedno niso za odpad.

Edina težava albuma je, da ga je treba velikokrat preposlušati, da se skladbe uležejo. A Cryptopsy niso bili nikoli »catchy« skupina, tako da album več kot opravičuje ime skupine.

Avtor:
twitter facebook