recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

21. 6. 2013  Sarcasm - Crematory  (On Parole, 2013)
25 let kasneje še vedno seka. Več kot re-release - tole je ultimativni Sarcasm early years pack!!!

Če ste imeli to srečo, da ste odraščali v manjšem mestecu na jugovzhodu Slovenije, ste verjetno malce težje prišli stik z metalom. A na srečo sem v bloku imel kar nekaj sosedov, ki so mojega starejšega brata zalagali z metalskim materialom v obliki plošč, kaset in celo videspotov, ki smo si jih presnemavali na najbolj češke možne načine. A v Brežicah v začetku devetdesetih dobiti slovenski metal bend na kaseti? Mission impossible.

To se je na srečo spremenilo takrat, ko je brat prinesel originalno kaseto benda Sarcasm, naslovljeno Crematory, katere zgodovino in pomen pozna večina naših bralcev in bralk. Res je – od prvega riffa do zadnjega udarca in krika je tole zame in za marsikoga svojevrstna večna klasika. Šele leta pozneje, predvsem v obdobju po letu 2000, ko so Sarcasm postali spet koncertno resnično aktivni, pa sem ugotovil, kakšen pomen, kakšno zgodbo in zapuščino predstavlja ime Sarcasm.

V današnjih časih se zdi, da je poznavanje zgodovine metal scene neprecenljivo. Kljub temu, da metal posluša stara in mlada publika, se zdi, da je prav večina poslušalcev končno uvidela, da so mp3-ji sranje in da digitalna bukva še ne pomeni isto, kot če dejansko držiš knjižico v roki. Torej, v času, ko imamo v digitalijah vse v izobilju, smo prišli do tega, da hočemo to realnost dejansko oprijeti in jo kot nekoč, spet iskati.

In prav v tem času oz. že zadnjih nekaj, morda pa tudi že kakšnih 10 let iščemo in kopljemo po lastni preteklosti, iščoč trdne temelje svoje scene, ki jo na nek način kot poslušalci albumov ali pa ustvarjalci glasbe/webzinov/založb/mercha sami nadaljujemo. Kako z veseljem ali pa občasno tudi z obupanim izrazom poslušamo zgodbe iz gloriozne domače metal preteklosti, ki so včasih bizarne, včasih absurdne, včasih so odličen primer pretiravanja, a na koncu koncev, smo nekje globoko veseli, da smo kot Angleži, Nemci, Američani, tudi nekdanji Jugoslovani imeli veliko dobrih bendov tudi na metal sceni.

Leto 2013. V predvajalniku se vrti ponovno izdan album Crematory gorenjskih thrasherjev Sarcasm. No, saj vemo, da so ga že nekaj let nazaj izdali v obliki LP-ja (prek Nuclear War Now! in kot sem februarja videl, ko so špilali v Vrhniki, ga še lahko dobite pri bendu) in da je – če se ne motim – bil tudi ponovno natisnjen v obliki CD-ja, ampak tole je izdaja, ki sta jo Simona in Chop od On Parole kot resnična fena in prijatelja benda naredila z vsem srcem.

Namreč, tole je ultimativni Crematory paket. Poleg albuma, ki ga je večina vas že prežvečila, preposlušala, skušala fušati s svojim bendom ali ga zapeti ob velikih količinah alkohola in ki vsebuje 8 kultnih komadov, zdaj dobite še demote, kjer Sarcasm res zvenijo kot nemški thrash bend. Mislim, po intru za komad The Krueger Story, ki mi je takoj zbudil skomine po kultnem horrorju Nočna Mora V Ulici Brestov 1, slišimo, koliko bolj umazani, brutalni in vseeno dobro odigrani so ti trije demo komadi (The Krueger Story, Fate in Runaway). Če se ne motim, je komad Fate odigran celo v hitrejšem ritmu kot na albumu, kar je ekstra bonus predvsem zato, ker nimamo občutka, da se nam dogaja deja vu, kot se to zgodi pri večini re-released Roadrunner klasikah.

In demoti predstavljajo Sarcasm kot pravi thrash bend. In nam dajo vedeti, da je odlični album Crematory morda malce popičkal bend, spremenil njega moč in agresijo v nekaj lepega, spoliranega. Ne razumite me narobe – studijski posnetek v obliki albuma Crematory je res zakon, ampak Sarcasm predstavi bolj kot speed ali pa heavy metal bend, thrash niti ne. Demoti pa s Kruegerjevim komadom dajo Sarcasm direkt k Destruction (vokalistovi kriki, še posebej na koncu komada), čeprav je prav začetek komada Fate očitni hommage kultni klasiki Curse The Gods (izmenjava basovskega šetanja po vratu s kitarskim šetanjem po vratu in obratno). Od Destruction celo v nepričakovano smer newyorške thrash core šole vodita predvsem Fate in Runaway, saj s tistim hitrim bobnarskim šusom in enostavnimi kitarskimi riffi dobimo nekaj, kar bi lahko na polici komot stalo ob prvih dveh Cryptic Slaughter platah. Chuffed! Res pa je, da mehkejši kitarski toni stvar naredijo precej podobno kultni izdaji domačih hardcorovcev Polska Malca, Mojster S Snežinko.

Ampak – zdaj so mi demoti celo ljubši kot dejanski album.

Potem pa imamo še dva un-released komada, če se ne motim, ki prikazujeta mnogo bolj odrasle in kompleksne Sarcasm, mogoče celo takšne Sarcasm, kot jih poznejši albumi (Divja Kri, Igra Narave itd.) niso nikoli predstavljali.

Torej, že glasba in dejstvo, da zdaj imate prvinsko preteklost Sarcasm na enem mestu, je dovolj velik razlog, da nabavite CD.

A če se ozremo še po obsežni knjižici, je to šele tisto, kar re-izdaji omogoči dodatno vrednost. Štorija benda, napisana iskreno, natančno in ne zgolj citati, temveč tudi z neprecenljivimi fotkami. Mislim, ste si kdaj predstavljali kitarista Blaznika v majici od Celtic Frost?!! Zakon!

Vem, preveč navdušenja, mogoče premalo kritičnosti. Suma sumarum: Ni nateg, tole je res nekaj, kar pravi Sarcasm fen mora imeti doma. Pika.

twitter facebook