recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

23. 2. 2015  Goat - Commune  (Rocket Recordings, 2014)
Čin, čin, čin Drežnica, kje so kozice?

Droge znajo biti pizdarija in niso ravno nekje na prvih mestih seznama stvari, ki bi jih priporočil za dobrobit ljudem. Edino, če se jih uporablja v prekomernih količinah za namene raznovrstnih umetnosti, seveda.

Goat sodeč po glasbi, videzu in celotni zgodbi okoli njih ne zvenijo kot najbolj priseben kup ljudi, a njihova enačba deluje. Predstavljajte si bolj user-friendly verzijo The Residents v plemenski preobleki. Gre za skupek zamaskiranih glasbenikov neznane identitete iz švedske, ki zase pravijo, da izhajajo iz mesta Korpilombolo (čeprav to naj ne bi bilo res, ampak fuck it), ki premore celih 500 prebivalcev in naj bi tam bila v zgodovini prisotna voodoo magija. Ampak dobro, če izhajaš iz kraja, ki ima enako število ljudi, kot je bilo smrtnih žrtev zaradi nepravilne uporabe zobne nitke, ti ne ostaja drugega, kot pa da požreš vsako sumljivo stvar, ki ti jo lokalni dobrosrčni diler prinese z nasmehom na obrazu, pesmijo v srcu in denarjem prepojenim s solzami v žepu.

To je neke vrste izgovor za recenzijo albuma Commune kot tudi povohljaj prejšnjega albuma World Music, ki je leta 2012 uvidel rojstvo, saj ga takrat nisem uspel recenzirati, ker sem bil pri frizerju.

World Music je dosti zanimiv tič (hihi), ki je zvest svojemu imenu, saj na svoji okroglini vsebuje bogato mešanico etno glasbe iz mnogoterih dežel, od tistih, ki še niso od blizu videle kondoma do tistih, kjer so porniči nekaj takega, kot je nam jutranji sprehod v trgovino, psihedeličnega rocka in kričečega ženskega vokala in ta mešanica na srečo ni nekaj na ravni folk metala, ki zveni kot scanje po umrli kulturni zapuščini in bi po vsej možnosti morala biti politično nekorektna zvrst.

Ideja pri glasbi torej je in na srečo niso zajebali trdnega temelja in se potrudili tudi pri izvedbi. Meketavčki pobožajo naša ušeska s skupkom raznovrstnih komadov, ki sicer tava vsak po svoje in rangirajo od zasanjanih potovanj zvoka, preko akustičnih brenkarij do udarnih delov, ki zvenijo kot totalen zvočni pokol med nekim nerealno velikim številom različnih plemen, ki ga spremlja nehumano kričanje dveh ženskih vokalov, ki zvenijo kot nekaj, kar bi sicer rad slikovito opisal, ampak se bojim aretacije. Kljub vsesplošnemu razfuku stilov, vsi komadi skupaj zvenijo kot ena celota na albumu in ni nobeden izven konteksta.

In sedaj pridemo do drugega albuma, Commune, kateri pa ni deležen vsesplošnega odobravanja, kot njegov starejši brat. Glavna poanta je enaka, tako da večina opisa od zgoraj velja tudi zanj, ampak tokrat ostane samo pri ideji, sama izvedba pa bi potrebovala malo več ljubezni.

Commune je za razliko od World Music rahlo obilnejši na področju monotonosti in vsak drug komad zveni kot mašilo namesto kot polnopravni član albuma in vse prevečkrat nas počoha občutek, da vse skupaj zveni kot nek skupek improvizacij, ki so se nekako znašle v obliki albuma, ampak to še ne pomeni, da gre za zvočno kozlanje. Album je vseeno poslušljiv, rahlo bolj zasanjan, na redke trenutke kar impresiven, čeprav skrit v senci starejšega brata.

twitter facebook