recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

21. 4. 2013  The Strokes - Comedown Machine  (RCA Records, 2013)
Album Comedown Machine je daleč od vrhunca skupine in prav tako tudi ni nič svežega oziroma ni prav nič posebnega. Vključuje že slišane elemente in igranje, ki smo ga do sedaj že poznali. Ampak kljub vsemu je to le The Strokes kreacija, ki pa nikoli ne razočara, ne glede na to, koliko ne poslušljivih skladb vsebuje.

Nikoli nismo povsem prepričani, kaj od karizmatičnih The Strokes lahko pričakujemo. Po dvoletnem čakanju (album Angels je izšel leta 2011) pa nam predstavniki New Yorškega indie rocka ponujajo novo kreacijo, imenovano Comedown Machine, ki pa verjetno nobenega od poslušalcev skupine ne bo presenetila.

Pa gremo po vrsti.

Tap Out

Za topel sprejem nas The Strokes pozdravijo s skladbo Tap Out, ki je recimo na instrumentalnem delu precej pričakovana, saj takoj opazimo pevčevo ljubezen do elektronskih dodatkov (kateri so bili v predhodnih izdajah praktično nujno zlo) in pa takojšnjo asociacijo na skladbo Don’t Stop Till You Get Enough, kjer dobimo Julianov vokal v višjem nivoju kot po navadi.

V celoti zadeva ni ravno sveža, je pa definitivno bila med pogrešanimi in s tem tudi precej zaželjena.

All The Time

Omenjena skladba spada med tiste skladbe, ki so The Strokes naredile slavne, kajti ima tisti zvok, ki spada med indie rock žanre, a hkrati vsebuje odsotno ''zadrogirane'' vokale pevca Juliana, ki vse skupaj popestri. Je klasika med tovrstnimi skladbami, ki vsebuje tudi zanimiva besedila (All The Time That I Need Is Never Quite Enough, All The Time That I Have Is All That’s Necessary).

One Way Trigger

Pri One Way Trigger je vse skupaj precej nenavadno, kajti instrumentalno se The Strokes dobesedno norčujejo iz nas, saj eksperimentirajo z elektronskimi vložki, ki pa so precej nadležni – takim skladbam smo že bili priča v predhodnih albumih (skupina je v neimenovanem intervjuju dejala, da se s eksperimentalnimi skladbami kot so One Way Trigger norčujejo iz oboževalcev).

Welcome To Japan

Kot nam je nekako nakazala že predhodna skladba (One Way Trigger), se bo na albumu našlo kar precej zanimivosti in ena izmed njih je seveda tudi Welcome To Japan, kjer nam The Strokes ponudijo dvojno dozo funk norčij.

Skladba te mogoče na začetku popelje v napačno smer in lahko narobe dojameš celoten koncept, ampak če poslušaš z ''odprtim srcem'', ti kaj kmalu postane jasno v čemu je trik.

80’s Comedown Machine

Po dveh ne precej indie rock skladbah pa se pri skladbi št. 5, imenovani 80’s Comedown Machine, vrnemo na že prepoznavna tla. Poleg že slišanih ritmov in odsotnega vokala se nam tukaj pridružijo še nekakšni odtujeni bobni, ki te popeljejo na same ulice New Yorškega rocka.

Je poslušljiva in med vrhunci na albumu.

50/50

Dve minuti in dobrih 40 sekund dolga skladba 50/50 pa je v povsem drugačnem duhu kot vse poprej, kajti The Strokes se pri omenjeni skladbi bolj ali manj ozirajo na izredno glasen garažni rock. Praktično brez besed, ampak da vam bo jasno o čem govorim, naj vam namignem na skladbo Reptilia, in verjamem, da so vse besede že odveč.

Slow Animals

Po poslušanju celotnega albuma lahko trdim, da je skladba Slow Animals ena izmed najbolj dolgočasnih – vsaj zame. Zakaj, se sprašujete? Kot prvo, dobimo vokal, ki je precej neprepričljiva mešanica med petjem, šepetanjem in pa počasnim ritmom inštrumentov. Monotonost se vleče skozi celotno skladbo in se nikakor ne vlopi v celoten dosedanji koncept albuma..

Partners In Crime

Po dolgočasju imenovanem Slow Animals pa nas skupina ponovno vrže na realna in prepoznavna tla. Vokal je ponovno na vrhuncu, inštrumenti dobri – do sedaj bi že marsikdo izmed nas moral občutiti magičen trenutek, v katerem dojameš celoten koncept albuma Comedown Machine.

 

 

 

Chances

Tukaj se na instrumentalnem področju ne bomo ustavljali, ker je zadeva lična predhodni (se pravi super), ampak se bomo bolj osredotočali na besedila, kjer je ponovno v igri iskrenost, in sicer I Waited For You, I Waited On You, But Now I Don't …

In kaj je tukaj tako iskrenega?

Navajam neimenovani intervju, kjer Julian prizna, da ni ravno kaj prida tekstopisec in napiše tisto, kar mu tisti trenutek pade na pamet – kar pozneje tudi prizna, da gre za ''umetniški verz''.

Happy Endings

Ko se bližamo koncu albuma in že ko mislimo, da smo slišali že vse, nam The Strokes ponovno postrežejo z eksperimentalnimi vnosi, kjer se zvok kitare sliši kot klaviature. Seveda je vse skupaj pomešano z malenkostjo funk žanra in pa vokalno zmešnjavo, ki sega iz visokega, pa vse do nizkega.

Call It Fate, Call It Karma

Za zaključek pa prejmemo še skladbo Call It Fate, Call It Karma, ki pa je identična indie rock obarvanim skladbam, le da je tukaj za nameček dodana še trojna doza električnega piana in pa vokalov, ki nakazujejo, da je bilo vse skupaj posneto v prisotnosti drog in alkohola (predvidevam).

Album Comedown Machine je daleč od vrhunca skupine in prav tako tudi ni nič svežega oziroma ni prav nič posebnega. Vključuje že slišane elemente in igranje, ki smo ga do sedaj že poznali.

Ampak kljub vsemu je to le The Strokes kreacija, ki pa nikoli ne razočara, ne glede na to, koliko ne poslušljivih skladb vsebuje.

Avtor:
twitter facebook