recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

8. 5. 2012  Charred Walls Of The Damned - Cold Winds On Timeless Days  (Metal Blade, 2011)
Glavno težavo albuma vidim predvsem v razvlečenosti določenih skladb, ki naj bi s svojim počasnim tempom narekovale epskost, a žal delujejo umetno podaljšane in temu primerno oznako ekstremno zamenja monotono.

All Star albumi so bili vedno privlačni za pozornost poslušalcev metala. V mnogih primerih pa so se albumi izkazali kot precej povprečen, tudi podpovprečen izdelek. Svoje mesto kot All Star zasedba so na sceni dobili še Charred Walls of the Damned, ki jo tvorijo Richard Christy (Death, Iced Earth), Tim "Ripper" Owens (Judas Priest, Iced Earth), Steve DiGorgio (Sadus, Death, Testament in 500 drugih) ter Jason Suecof. Verjetno vam je zadnje ime najmanj znano, a Jason Suecof se je predvsem uveljavil v zadnjih letih kot producent vseh možnih –core skupin. V osnovi je sicer kitarist, vendar nima skupine, na turneje pa tudi ne more hoditi, ker je paraplegik.

Zamisel Charred Walls of the Damned je zrasla na zelniku Richarda Christyja, ko se je po letih odsotnosti želel vrniti na metal sceno. Svojim sposobnostim je potreboval primerne glasbenike, in tako je »najel« prej omenjene glasbenike. Prvenec je doživel dobre odzive, z drugim albumom Cold Wind on Timeless Days pa je želel Christy prvenec nadgraditi. Želja je bila po bolj epskem, tehničnem in bolj dovršenem izdelku. Po eni strani je uspelo, po drugi pa ne. Odvije se nekaj hitrih skladb, kot so Ashes Falling Upon Us, Zerospan in The Beast Outside My Window ter zaključna Avoid the Light. Blast beati v power metalskih skupinah niso ravno pogosto. Pa tudi bobnanje ni ravno izstopajoče. Kot tehnično zahtevna izstopata Forever Marching On in On Unclean Ground. Pri obeh pride na svoj račun basist DiGorgio, ki se še vedno izkazuje s svojimi odbitimi linijami. Timu Owensu vsekakor ne bi očital, da mu vokal peša, namreč zmožen je še vedno visokih vokalov kot pri Iced Earth. Jasonu Suecofu kot producentu in kitaristu ni kaj dosti za očitat. Zvok je jasen, bas kitara napram prvencu ni porinjena v ozadje. Nabor riffov je odličen, melodije so izstopajoče, solaže pa niso zatežene s soliranjem čez pol skladbe. Prisotnih je nekaj tipičnih elementov, kot sta nedistorziran uvod in spevni, izstopajoči refreni. Slednje namreč ravno prav umirja morebitno kompleksnost.

Glavno težavo albuma vidim predvsem v razvlečenosti določenih skladb, ki naj bi s svojim počasnim tempom narekovale epskost, a žal delujejo umetno podaljšane in temu primerno oznako ekstremno zamenja monotono.

Z manjšimi lapsusi lahko CWOTD brez večjih težav dvignemo med elito power metala. Prvič zaradi bolj ekstremnega pristopa, drugič zaradi odlične dinamike določenih skladb, tretjič pa zaradi vrhunske produkcije Jasona Suecofa, ki vedno opravi svoje delo več kot zadovoljivo.

Avtor:
twitter facebook