recenzije

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

Clandestine Blaze

City of Slaughter

All Strings Detached

There's Something Painful About The Pearls

Beyond the Dark Forest

Ealde

banner
banner

recenzija

5. 4. 2017  Eruption - Cloaks Of Oblivion  (Xtreem Music, 2017)
»Cloaks of Oblivion nam ne slika podobe apokaliptičnega jutri, ampak sliko konca sveta, ki se je zgodil včeraj ali najkasneje danes, pred nekaj minutami!«

Recenziranje plošč metalskih skupin iz očetnjave ni nikdar lahko delo, saj je recenzent, ki je po duši vsaj malo metalec, razpet med zadovoljstvom in podiranjem tega, da je naša metal scena propulzivna, proaktivna in produktivna na eni strani in tistim, kar začuti njegovo uho ob poslušanju nove plošče na drugi strani. Zaveda se, da bi morala vedno prevladati druga stran, vendar je vprašanje, ali je temu vedno tako.

Cloaks of Oblivion je tretja celovečerna izdaja Eruption, ki nam ponuja bolj modernejše ameriško zveneči thrash metal. To pomeni, da ne gre za thrash, ki je bil uzakonjen leta 1984 z Zakonom Zvezne Republike Nemčije o čistosti thrasha. Glasba je v gabaritih ameriškega thrasha res kvalitetno odigrana, kar kaže na to, da so vsi člani skupine glasbeno odlično podkovani. Z drugimi besedami, skupina kaže širok razpon znanja in intelektualne širine pri poznavanju thrasha. Zvok plošče je oster kot britev … in tukaj se potem vse ustavi. Glede na vse našteto sem pričakoval izvirno thrashersko ploščo, ki bo rezala, rušila, drobila in teptala vse pred seboj, a se žal to ne zgodi. Zakaj je temu tako? Veliko k temu pripomore odtenek (ne način!) petja. Slednje kot tako samo po sebi ni ne moteče in ne slabo, v mojem ušesu pa se na žalost preporedko 'ujame' z glasbo. Zaradi odtenka petja pesmi kot take zvenijo premalo ostro in premalo udarno za thrash, kakršen mi najbolj odgovarja. Poleg tega se skozi večkratno poslušanje plošče enostavno nisem in nisem mogel znebiti glasu, ki mi je govoril »Nevermore! Nevermore!« - petje odločilno preveč spominja na načine petja Warrela Danea.

No, da ne bo pomote, ni vse tako črno.

Na plošči se nahajajo tudi povsem spodobne pesmi. Kot tako lahko najprej izpostavim naslovno Cloaks of Oblivion, ki se zaradi svoje glasbene popolne dodelanosti lepo uleže v uho. Pesem zveni kot resignirana napoved neizbežne apokaliptične prihodnosti, izpovedane na nežen a brutalno realističen način – je uspavanka v noči pred jutrom, ko se bo svet končal. Seven Archons je hitra in zveni tako spevno, da je mogoče govoriti že o zanimivem power-thrashu. Pri tej pesmi oz. pri taki obliki glasbe se tudi petje veliko bolje spoji z glasbo. Pesem krasi izpostavljena udarnost in prekrasno prelivanje med posameznimi deli. Osebnoizpovedna nota in struktura pesmi (povezava dveh, po dinamiki precej različnih delov) naredi This Barren Existence drugačno, izstopajočo in zanimivo. Petje se tudi pri tej, vsaj v prvem delu relativno počasnejši pesmi, pokaže kot pravšnje zveneči medij izražanja besnečega žalovanja zaradi občutka nemoči.   

Če povzamem: Eruption so z odličnimi tehnikami igranja naslikali prekrasno sliko – ploščo Cloaks of Oblivion. Žal mojstrska slika ostaja v glavnem nema in me, kljub vsem prikazanim bravuroznostim in mojstrskim prijemom, po metalsko ne trešči po ušesih in me ne sesuje od navdušenja. Želel bi agresivnejšo, nasilnejšo in neposrednejšo glasbo.

Eruption, presenetite me z naslednjo ploščo!    

twitter facebook